Tretji esej

Tematika:

Pravična izmenjava življenjske energije med dvema človekoma ali več ljudmi

Napisal:

So-Avtor

Predgovor

Modrost ali blaznost

Zgoraj napisano je eno izmed osmih hermetičnih načel naravnega zakona, ki se imenuje načelo dualnosti.1

Podobno kot vsaka stvar ima tudi umsko/mentalno zdravje svoja dva ekstrema/pola. To sta modrost in blaznost. Samo umsko popolnoma zdrav človek lahko doseže modrost in samo umsko težko bolan lahko doseže blaznost. Razlika med modrim in blaznim človekom je torej v mentalnem zdravju, ki se izraža v moralnem ali izprijenem obnašanju.

Svet, kakršen je danes, kaže na to, da smo vsi bolj ali manj umsko zboleli. Razhaja pandemija te nalezljive bolezni in mnogi ljudje niso samo zboleli, ampak so popolnoma blazni.

Vprašanje, ki se kar samo odpre in kriči po odgovoru, je naslednje: »Ali obstaja zdravilo za to pandemično nalezljivo bolezen?«

Če bi vprašali farmacevte in medicinske strokovnjake, bi dejali, da je najbolje vzeti neke tabletke, ki jih je priporočljivo jemati celo življenje. Za tiste, pri katerih pa se okužba še ni razvila v bolezen, pa je potrebno uvesti obvezno cepljenje.

Če padate na take »finte« skorumpiranih strokovnjakov iz področja zdravja, potem se vam in vašim potomcem nič dobrega ne obeta. Še enkrat bi rad poudaril – in vedno znova bom – da hvalabogu tudi znotraj teh skupin ljudi, delujejo čudoviti posamezniki. Takšni, ki jim je mar za človeka in ki razumejo svoje poslanstvo. Ki razumejo jezik ljubezni in ne jezik denarja.

Pri tej nalezljivi bolezni se ne morete zanašati na nobenega zunanjega strokovnjaka, niti na tistega častivrednega zdravnika, ki sem ga nazadnje omenil.  Nihče ne more prevzeti odgovornosti za vašo ozdravitev. Pri tej bolezni ste vi sam svoj zdravnik. Gre za samoozdravitev ali za samouničenje.

Torej moramo sami najti metodo in sredstva za zdravljenje. Metodo za zdravljenje sestavljata zaupanje (ang. Trust) in negovanje/skrb (ang. Nursuring /Care). Sredstvo za zdravljenje pa je kamen modrosti.

»Spet bluzi! Kar nekaj filozofira. Kamen modrosti?!«boste rekli.

Seveda je »kamen modrosti« prispodoba, ki pa se čudovito vklaplja v celotno idejo in sporočilnost tega eseja. Kamen modrosti namreč v tem primeru ne predstavlja nekaj, kar je otipljivo in že ustvarjeno, ampak nekaj kar lahko človek kot božansko bitje ustvari samo sam, če izpolni določene pogoje. Ja, res je. Prav ste prebrali. Zahteva obstaja. Če želite materializirati zdravilo/kamen modrosti proti tej zahrbtni pandemični bolezni, morate izpolniti določene pogoje/zahteve. Teh zahtev si nisem izmislil So-Aavtor niti ne postavljam pogojev. Te pogoje in zahteve je postavil absolutni stvarnik/stvarstvo/Avtor. Te zahteve so Zakon!!! Edini pravi Zakon, ki ga lahko s tem izrazom sploh imenujemo in je strnjen v 8 načel naravnega zakona.

Če potrebujemo zdravilo, ki ga lahko ustvarimo samo sami tako, da izpolnimo neke nespremenljive pogoje, vas sprašujem, ali ni morda smiselno, da bi najprej te pogoje dobro poznali?

Zdi se mi, da ste odgovorili pritrdilno. To je dobro. In PRAV! Predvidoma jih bomo natančno spoznali na drugi delavnici.

»Kaj je torej zdravilo?« postajate nestrpni.

Zdravilo je MORALNO OBNAŠANJE.

Upam, da zdaj ne boste padli s stola ali kriče zavrgli tega eseja. Se vam zdi, da malo preveč »filozofiram«?

Poglejmo!

Zdravilo je moralno obnašanje. Ampak moralno obnašanje lahko ustvari boljše medsebojne odnose, mir na svetu, spoštovanje, …  Ne more ustvariti lepše hiše, boljših cest, …, nikakor pa ne zdravila proti okužbi z umskim virusom.Takšen ugovor je sicer na videz umesten, vendar moralno obnašanje lahko ustvari čisto drugačen fizični in metafizični svet na tej zemlji, vključno s hišami in cestami in … tudi zdravilo lahko ustvari. Bolj natančno povedano: moralno obnašanje ves čas ustvarja zdravilo, vendar človek nikoli v naprej ne ve, kdaj se bo materializiralo. O tem govori eno izmed 8 načel naravnega zakona, ki se imenuje načelo vzroka in posledice/učinka.

Zato moramo biti v življenju pozorni na to, kar je PRAV in ne NAROBE oziroma na to, kar je MORALNO in ne IZPRIJENO, da takšne trenutke razumemo, da lahko sprejmemo in použijemo materializirano zdravilo/darilo.

Povedal vam bom svojo izkušnjo iz prve roke, ker drugače vem, da ne bom dosegel jasnosti tega sporočila. Pred približno sedmimi leti sem se odločil, da preizkusim svoja nova spoznanja o sebi in svetu okoli mene tako, da jih materializiram ne pa jih samo »vlačim« po svojih mislih. Ena mojih najbolj prijetnih izkušenj je naslednja:

Nekega zimskega opoldneva sem hodil po zaledenelem pločniku na Koroški cesti v Mariboru. Precej pozoren si moral biti, da ti ni zdrsnilo. Zdrs bi namreč pomenil padec in morebitno poškodbo. Kljub temu sem nedaleč od mene opazil mlado mamico z vozičkom za novorojenčka. Bila je v stiski, saj bi morala z vozičkom premagati zaledenele stopnice. Navzdol je bilo to nemogoče, ne da bi ogrozila varnost svojega deteta.

Ker je bilo moje zavedanje usmerjeno na moralno obnašanje in na to kar je prav, sem edini izmed mnogih ljudi, ki so takrat hodili po tem pločniku, stisko dekleta takoj opazil. K vozičku me je kar potegnil nek prijeten občutek koristnosti in ogovoril sem jo: »Oj, Primož me kličejo. Vidim, da imaš težavico. Dovoli mi, da ti pomagam spraviti dete na varno.«

Punca me je pogledala tako, kot da prihajam z Marsa. Vendar v njenem pogledu ni bilo čutiti kaj negativnega, le popolno presenečenje.

Voziček sva varno spravila do vhodnih vrat bloka in takrat se je materializiralo zdravilo, ki uspešno zdravi in preprečuje okužbo z umskim virusom. To zdravilo se je v tem primeru materializiralo v najlepši pogled in nasmeh, ki sem ga kdajkoli prejel od neznanega človeka. Da. Zdravilo je bil nasmeh.

Moje obnašanje v skladu z načeli naravnega zakona –v skladu z načeli pomeni moralno – je materializiralo najlepši nasmeh. To je bilo takrat zdravilo. Moralno obnašanje pa lahko materializira karkoli drugega. Zaradi mene tudi milijon evrov, če se pošalim. Morda je največji problem pri tem zdravilu ta, da se običajno ne materializira takoj. Da nikoli ne veš, kdaj se bo. Lahko mine dlje časa, preden se to zgodi. Zato je potrebno biti pozoren in osredotočen. Res pa je tudi, da je tega zdravila na pretek neomejeno. Vsak trenutek življenja ga lahko materializiramo v neomejenih količinah.

Kamen modrosti je torej zdravilo. Recipročno je povezano z moralnim obnašanjem, saj ga upravlja načelo vzroka in posledice. Kako pa imenujemo kamen modrosti v angleškem jeziku? The Philosopher’s Stone. Če bi ta pojem prevajali v slovenščino dobesedno, bi se glasil: Filozofov kamen. Kaj ima opraviti filozof z modrostjo in tem učno-raziskovalnim procesom?

»Filozofija že ne more biti tista raziskovalna nit, ki nam bo pomagala do zdravila,« se pojavi pomislek.

Motite se. In takoj mi je jasno, zakaj je v našo kolektivno zavest vcepljen odpor do filozofije. Filozofiji smo dali slabšalni poudarek. Na primer: »Nehaj filozofirati.« Ali pa: »Kaj bluziš, govoriš kot pravi filozof. Nihče te ne razume.«

Seveda nihče ne razume Slavoja Žižka in mnoge »filozofe« predvsem sodobnega časa, ki uničujejo poslanstvo te veličastne znanstveno-raziskovalne discipline. Njihov namen ni doumeti notranje/inherentno delovanje nečesa, ampak kaj bolj posvetnega.

 

Vendarle pa ljudi že od pradavnine zanimajo pravilni odgovori na zastavljena vprašanja. Ta izvorna vprašanja so:

  • Kaj je življenje?
  • Kdo sem jaz in kdo smo ljudje?
  • Od kod prihajam/o?
  • Zakaj sem/smo tukaj?
  • Kaj je res in kaj je narobe?
  • Kaj je moralno in izprijeno?
  • Kaj je čas?
  • Zakaj so naša življenja takšna kot so?
  • Od kod ta podganja dirka in kako iz nje izstopiti?
  • In tako naprej v neskončnost?

Nekateri bi rekli, da zgornja vprašanja niso ključna, ker so filozofska vprašanja, ker je toliko odgovorov, kolikor je ljudi na svetu. Vendarle pa so najmodrejše ljudi v vseh časovnih obdobjih najbolj zanimali odgovori na ravno ta vprašanja. Iskali so »kamen modrosti«. Če boste v spletni iskalnik vpisali »kamen modrosti (ang. Philosopher’s Stone)« boste dobili odgovor, da je to legendarna alkemijska substanca, ki je sposobna osnovne kovine spremeniti v zlato. Vendar se ne pustite zavesti. Kamen modrosti ima namreč mnogo širši pomen. Lahko je karkoli, kar je povezano z znanjem/vedenjem o stvareh in zavedanjem o sebi samih. Večino ljudi, beseda filozofija odvrača, saj jim pomeni nepregledno razpravljanje in nerazumno razpredanje o neznanih stvareh.

S tem delamo filozofiji neumno krivico.

Če pogledamo v Wikipedijo: Filozofíja (grškoφιλοσοφία: filosofía) je humanistična veda. Za razliko od posamičnih znanosti se ne ukvarja s posameznim izsekom stvarnosti ali z njenim posebnim vidikom, temveč tematizira človeško izkustvo kot celoto (univerzalna znanost).2

Grška beseda (philosophia) φιλοσοφία je sestavljena iz besed philoφίλο, ljubezen in (sophia) σοφία, znanje, modrost ter dobesedno pomeni ljubezen do znanja, zasledovanje modrosti, sistematično raziskovanje.3

In točno to bomo počeli mi na učno-raziskovalni pustolovščini. Zasledovali bomo modrost. Nežno ji bomo dihali za ovratnik, dokler je ne ujamemo in objamemo. Ne bomo se ji pustili prositi niti ji ne bomo obračali hrbta, ampak se bomo sami ponudili, da lahko častimo njeno večino.

Uvod

Metodi za zdravljenje umske obolelosti - zaupanje in negovanje -

Videli smo, da za zdravljenje umske obolelosti obstaja zdravilo, ki pa ga ne moremo kupiti v lekarni. Prepričan sem, da če bi lahko v lekarni kupil moralno obnašanje v obliki tinkture, bi ji že zdavnaj potekel rok uporabe. Večina ljudi se namreč noče moralno obnašati. To jih ne zanima, ker so mentalni reveži. Ker so neinteligentni. Ker imajo »zamrznjeno zavest«.

Norec ne ve, da je nor. Podobno tudi zombiji ne vedo, da so umsko propadli in zaradi tega težko bolni. Zvezati bi jih bilo potrebno v prisilni jopič in jim na silo dajati tinkturo. Vendar so to žal samo lepe sanje. V realnosti  obstaja samo en način za ozdravitev: vsak se mora popolnoma sam odločiti za zdravljenje. Zaradi kozmičnega zakona svobodne volje ne smeš nikogar prisiliti v nekaj, pa naj bo še tako koristno za njega.

Zato bodo norci vedno prisotni. Še huje, vedno več jih bo in vedno bolj bodo nori, vse do stopnje, ko bodo čisto zblazneli. In mi bomo morali znotraj te popolne zmede in bede ustvarjati okolje popolne blaginje za tiste, ki bodo proti temu virusu dosegli imunost.

»Ali je to sploh mogoče?« se vprašate.

Seveda je mogoče. VSE-JE-MOGOČE. Če je bilo mogoče iz raja na zemlji ustvariti pekel, ki ga danes živimo, lahko raj spet ponovno ustvarimo. Kljub zombijem. Paralelno z njimi.

Presegel bi namen tega eseja, če bi na tem mestu razvijal ta miselni konstrukt dalje. Nadaljujem kdaj drugič.

Zdravila proti umski obolelosti torej v lekarnah ni in ga nikoli ne bo. Noben bioenergetik, noben šaman ali kak drug zdravilec nam ne more pomagati. Vsak si lahko pomaga samo sam. Z moralnim obnašanjem si bo »zvaril« zdravilo.

Podobno je z metodami za zdravljenje. Teh metod nam ne more predpisati noben zdravnik, saj metodo za zdravljenje sestavljata samo-zaupanje in samo-negovanje.

V predgovoru sem napisal, da ima vsaka stvar svoja dva ekstrema, o čemer govori načelo dualnosti. Tudi zaupanje in negovanje. Zaupanje in negovanje sta neločljivo/inherentno povezana z vsakim človekom. Označujeta njegovo kapaciteto, status in položaj. Zaupanje in negovanje sta nepogrešljivi človekovi vrlini/potenciala za pravično izmenjavo življenjske energije.

Zaupanje (ang. Trust)

Človek ima lahko popolno zaupanje ali popolno odsotnost le-tega. Popolno zaupanje obrodi Božansko ustvarjalnost, odsotnost le-tega pa parazitstvo/plenilstvo.

Brez zaupanja ne more biti pravične izmenjave življenjske energije. Mnogi bi rekli: »Zaupal sem ljudem pa so me dostikrat prevarali in mi ukradli življenjsko energijo!«

To seveda drži in temu ni smiselno prerekati. Vprašanje je samo, kaj v temelju pomeni zaupanje. Zaupanje v prvi vrsti pomeni zaupanje v samega sebe, saj kot individualizirane enote zavedanja doživljamo svet unikatno/enkratno in zaradi tega je naš zunanji svet samo manifestacija/materializacija/upodobitev našega notranjega doživljanja sveta. Zaupati v sebe pomeni izgraditi boljši, lepši svet, o katerem večina ljudi upa in sanja, da se bo nekoč zgodil.

Če je naš notranji svet poln nezaupanja do samih sebe, bomo v naše življenje manifestirali ljudi, ki bodo izrabljali njihovo in naše zaupanje. Ego, ki ni nič drugega kot umetna inteligenca ali notranji prišepetovalec, nam nenehno šepeta, da smo že v osnovi slabi, da nismo sposobni sprememb, da se ne da nič narediti, da tako pač je.  Zato je tako pomembno iskati odgovore na vprašanja: »Kdo sem? Od kod prihajam? Zakaj sem tukaj?« Ti odgovori namreč  utišajo ego in ga umirijo.

Pravična izmenjava življenjske energije med dvema človekoma ali več ljudmi lahko torej poteka samo takrat, ko vemo kdo smo, od kod prihajamo, zakaj smo tukaj in si posledično popolnoma zaupamo.

Da dosežemo popolno zaupanje do samih sebe potrebujemo znanje o tem, kateri so tisti zakoni, ki res vladajo nad posledicami človekovega obnašanja in o tem, kako preko možganov deluje naša psiha – torej znanje o veliki in mali arkani.

Zanimivo je to, da je angleška beseda za zaupanje »Trust«. Beseda Trust v angleščini tudi pomeni temeljni mehanizem za prenos in/ali izmenjavo življenjske energije. Angleško-slovenski pravni slovar Trust prevede: zaupanje; hramba; skrbništvo; skrbniški sklad; zaupati. Trust je namreč skrbniška/fiduciarna pogodba in o tem mehanizmu bomo na široko in zelo natančno govorili že na prvi delavnici. Ta mehanizem je namreč temelj za prenos življenjske energije iz vseh kraljestev bivanja: metafizičnega (duhovnega), fizičnega in podzemnega (umetnega/fiktivnega).

Negovanje/osredotočenost (ang. Care)

Zelo zanimiv je podatek, da v naše možgane vsak trenutek pride ogromno število informacij. Za to, da si bomo lažje predstavljali, rečimo, da ena informacija predstavlja 1 bit. Bit je osnovna in hkrati najmanjša enota informacije, ki se uporablja v računalništvu in teoriji informacij. Človeški možgani so vsak trenutek izpostavljeni okoli 2 milijonov bitov informacij. To je zastrašujoča številka. Logično je, da možgani vseh teh informacij ne morejo obdelati, zato jih selekcionirajo. To počnejo tako, da nam servirajo samo tiste informacije, ki si jih želimo.

Na primer, menjali bi avtomobil in všeč vam je VOLVO XC60. Pred menjavo niste bili pozorni na ta avtomobil, sedaj, ko pa razmišljate o njegovem nakupu, pa ga na cesti v prometu nenehno srečujete. Kaj to pomeni, da jih na cesti prej v prometu ni bilo? Seveda so bili. Vaša pozornost je sedaj usmerjena v takšne avtomobile, zato možgani informacije v zvezi z njim več ne selekcionirajo negativno in jih ne zavržejo, ampak vam jih servirajo. Zato te avtomobile nenehno videvate.

Drug primer bi bil, ko berete ta esej, naenkrat začnete razmišljati o tem, kako izgleda omenjeni VOLVO in izgubite pozornost nad branim besedilom, tako da morate še enkrat prebrati določen del, saj sploh ne veste, kaj ste brali.

Možgani imajo dobesedno možnost, da pristopijo k obdelavi velikanske množice informacij in da izberejo tiste, s katerimi se bodo »pozabavali«. To, kar naši možgani ne zmorejo je, da bi o vseh teh informacijah razmišljal istočasno. Zato v naših možganih deluje funkcija/filter brisanja, ki se nikoli ne izključi in ki iz našega uma izključi vse »nepotrebne« informacije. Ta funkcija/filter se imenuje osredotočenost oziroma negovanje. Vendar ta filter ne deluje sam po sebi. Imeti mora napajanje, ki ni električno napajanje. To napajanje ali energetski izvor se nahaja onstran fizičnega sveta – v metafizičnem svetu. Ta energetski izvor je povezan s tisto čarobno palico, o kateri smo govorili v uvodnem eseju. To je prirojen dar, ki smo ga dobili od stvarstva in ki nas loči od živalskega sveta. To je občutek ali usmerjena pozornost v to, kar je PRAV ali to, kar je NAROBE.Oziroma to, kar je MORALNO ali to, kar je IZPRIJENO.

Vzemimo še enkrat za primer VOLVO XC60. To ni poceni avtomobil. Redki si ga lahko privoščijo. Vendar pa obstajajo ljudje, ki si bodo takšen avto kupili, kljub temu, da nimajo sredstev za to. Izposodili si bodo sredstva, za katera na nek način že v naprej vedo, da jih ne bodo mogli vrniti. Možgani so osredotočeni na ta avtomobil, vendar je napajanje prekinjeno in človek usmeri svoja dejanja v to, kar je NAROBE! Čarobna palica ne deluje.

Ta čarobna palica je torej povezana z virom božanske energije iz metafizičnega sveta. S pomočjo tega energetskega izvora lahko materializiramo svet suženjstva ali pa svet popolne blaginje.

Negovanje/skrb (ang. Nursing, Care) je tesno povezano z zaupanjem oziroma Trustom, ki je mehanizem za pravično menjavo življenjske energije. Razumevanje teh konceptov je tako bistvenega pomena, da bomo že prvo delavnico posvetili tej zelo zanimivi vsebini. Naslov delavnice je KAJ-JE-TRUST? To razumevanje deluje kot razodetje.

Negovanje je tako pomembno, da pravzaprav predstavlja osmo [8] načelo naravnega zakona ali »izgubljeno« načelo. Izgubljeno je zato, ker je ljudem za to načelo malo mar.

Načelo negovanja/skrbi je vse-prežemajoče načelo, ki povezuje skupaj vseh ostalih sedem.

Slika 2 vam je poznana. To je simbol in ima tudi svoje ime: seme življenja (ang. Seed of Life). Kaj se zgodi s semenom? Ko ga posadimo v zemljo, seme raste. Ustvarja/generira življenje. Preden pridete do jedra v semenu, ki vsebuje ves genetski generativni material, najprej naletite na lupino, ki ščiti material, torej ustvarjalno esenco, ki se lahko drugače poškoduje.

Kaj je torej to načelo, ki kot lupina ščiti življenjski odtis v božanski matrici? To je generativno načelo. To je načelo, ki oplodi (oplaja) vsa ostala načela. To je načelo, ki vlada stvaritvi. To je nekaj, kar mora biti prisotno zato, da bi se manifestirala katerakoli sprememba. Mnogi ljudje pravijo, da je generativno načelo ljubezen, da je ljubezen temeljna ustvarjalna sila. Vendar se motijo.

Ljubezen je namreč eden izmed polov negovanja. Popolno negovanje tega, kar je prav in ni narobe, se izraža v ljubezni. Popolna odsotnost le-tega pa v strahu. Da, prav ste prebrali. Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak je strah.

Pojem negovanje pomeni, da to čemur dajete pozornost  in čemur pomagate rasti – to kar negujete in na kaj se osredotočate – se potem generira/ustvari. To ne pomeni, da morate biti ignorantni do tega, kar se dogaja in je negativno, ker boste s tem negativno hranili in mu dajali moč. Nisem to mislil s tem. Negativno ravno polnite z ignoranco.

Na negovanje (oskrba) moramo tukaj gledati kot to, kar je: To je tisto, čemur dajete energijo, to je tisto, na kar ste osredotočeni, to je tisto za kar najbolj skrbite, kar najbolj negujete, za kar porabljate največ časa, čemur posvečate največ pozornosti, da bi se manifestiralo v svetu. To je tisto, čemur tukaj pravim SKRB.

Ljudem v bistvu ni mar, kaj se dogaja v našem svetu. Zato je nemogoče, da bi v agregatnem smislu spremenili smer energije, da bi spremenili smer zavesti. In na koncu dobili to, kar si želimo. Tako v bistvu pravi zakon privlačnosti deluje.

»Izgubljeno načelo« je dinamika skrbi (negovanja). To, o čemur se brigamo na dnevnem nivoju, deluje kot gonilna sila naših misli in dejanj. Zato mora biti skrb (negovanje) razumljena kot dokončen generator kvalitete naših deljenih izkušenj. To načelo velikokrat imenujemo tudi generativno načelo. Beseda generativen je izpeljana iz latinske besede genere: ustvariti.

Večkrat slišite, da moramo razviti: srce, um in »jajca«. Najprej pride skrb. Če dovolj skrbiš za to, da bi vedel, da bi razvil vedenje-znanje, potem moraš še delovati v tej smeri in ga spraviti v prakso, uporabiti. To je torej vrstni red: srce, um, jajca. Skrb, znanje, dejanje. To so koraki. In vsi trije koraki morajo biti vzpostavljeni. To je enotnost zavesti. Trije vidiki zavesti.  Da to kar mislimo, kar čutimo in  kako delujemo, je isto. Da ni nasprotovanja.

Tako je tudi srce generator, saj telo oskrbuje z energijo. Skozi kri premika življenjsko silo. V vseh starodavnih tradicijah govorijo, da je življenjska sila v krvi. Srce je tisto, ki ga pumpa skozi našo fiziologijo in nam omogoča, da ohranjamo življenje. Srce je generator, je črpalka. Je središče živega bitja. Srce in možgani so najpomembnejši, vendar srce dokončno ustvari izkušnjo.

Poznate prostozidarski simbol iz Slike 3?

Eksoterični prostozidarji mislijo (nižje stopnje), da pomeni G geometrijo ali God (boga), na malo višjih stopnjah pravijo, da pomeni Gnosis-znanje, najvišjih stopnjah prostozidarstva (33. stopnja) pomeni G generativno načelo. Pomeni GENESIS-GENEZA-stvaritev. Seveda lahko to povežeš z bogom in tudi stvari, ki so manifestirane v fizičnem svetu so resda geometrijske oblike. Vse to lahko pomeni G. Na najvišjih stopnjah, v ezoteričnem prostozidarstvu  pa je G-Generativno načelo.

In to načelo je izgubljeno. Zato, ker ljudem ni mar. Če bi jim namreč bilo mar, bi negovali to, kar je PRAV – to, kar je MORALNO – in ne to, kar je NAROBE – to, kar je IZPRIJENO.

Naredimo torej še enkrat povzetek razlage pomena vseh teh pojmov, ki so povezani s procesom pravične menjave in/ali prenosa življenjske energije med dvema človekoma ali več ljudmi: torus, kamen modrosti, zdravilo proti umski obolelosti, metodi zdravljenja zaupanje in negovanje, trust, notranja inteligenca, … Za lažjo predstavo sem oblikoval simbolično sliko 4 in jo imenoval Torus modrosti ali torus blaznosti.

Torusno energetsko polje obstaja okoli vsega, kar je živo: ljudi, dreves, živali, zemlje, sonca in galaksije, vesolja, … Je ključ vsega, saj je celotno življenje ustvarjeno od in iz tega polja. Torusna dinamika je sestavljena iz dveh torusov ali »torijev«, kot moškega in ženskega vidika celote. En se spirali/vije navzgor, medtem ko se drugi v spirali vije navzdol.

Človeško energetsko polje/aura nima fiksne oblike; je v neprekinjenem gibanju. Univerzalna energija vsepovsod okoli človeka teče v to dinamično obliko. Univerzalno energetsko življenjsko polje je neskončno in neomejeno; zaradi tega smo vsi povezani!

Torusno polje življenjske energije je znanstveni model, ki nam pojasni in pokaže, da smo različni posamezniki, vendarle pa hkrati vsi med seboj neposredno povezani v eno samo polje življenjske energije.

Predlagam vam, da si pogledate kratek dve-minutni video Vse življenje je med seboj povezano (orig. All Life is Interconnected), v katerem filozof Ashok Gangadean pojasni delovanje torusnega polja življenjske energije: https://www.youtube.com/watch?v=vs15mQHNYPQ.

Torusno polje življenjske energije je sestavljeno iz dveh polj, ki vedno nerazdružljivo tvorita to isto enotno torusno polje. Prvo torusno polje je žensko načelo, ki je spiralen tok energije, usmerjen navdol. Simbolično ga upodablja navzdol obrnjen trikotnik. Drugo je moško načelo, ki je spiralen tok energije, usmerjen navzgor. Simbolično ga upodablja navzgor obrnjen trikotnik. Enotno torusno polje življenjske energije je simbolično upodobljeno kot sinteza obeh trikotnikov, ki se združujeta v Davidovo zvezdo.

Oba ta spiralna dinamična energetska tokova oblikujeta enotno življenjsko polje. Če je njuna harmonija iz kakršnegakoli vzroka porušena, potem ima to enotno polje svoje pomanjkljivosti in energetske izgube. Takrat lahko rečemo, da smo v najboljšem primeru okuženi z umskim virusom. Velik problem današnje družbe je ta, da je akutno umsko bolna. Če bi bil piker in pesimist, bi rekel, da je človeška populacija umsko zblaznela. Pa nisem pesimist, saj vem, da za to nevarno bolezen obstaja zdravilo, ki je ta alkemijska substanca ali »kamen modrosti«, ki lahko ozdravi človeštvo.

Če se je človek posameznik oziroma človeštvo kot enotnost sposobno osredotočiti na to, kar je PRAV in ne na to, kar je NAROBE, oziroma na to, kar je MORALNO in ne na to, kar je IZPRIJENO s pomočjo samo-zaupanja in negovanja, potem lahko iz tega neskončnega polja življenjske energije kot output materializira/manifestira neskončne količine zdravila.

Jedro

Pravična izmenjava življenjske energije med dvema človekoma ali več ljudmi

Ali se strinjate z mano, da bi bil svet čisto drugačen, če bi ljudje življenjsko energijo izmenjavali bolj pravično? Si morda drznete pomisliti na to, da bi lahko v takšnem primeru vsi ljudje na tem svetu živeli v popolni blaginji? Da bi v takšnih razmerah vsak človek na tem planetu moral za skupno/obče dobro delati 3-4 ure na teden?

Ta informacija se res zdi kot lepa pravljica, saj na delo vstopi možganožer. Pokaže se eden izmed simptomov za umsko obolelost, ki se imenuje kognitivna disonanca ali po slovensko spoznavno neskladje. Večina ljudi takšno in podobne informacije gladko zavrne ali pa se jih sploh ne dotakne. Ker so preveč nemogoče glede na to, kar mislimo, da vemo sebi in o tem svetu okoli nas.

Kaj pa če to drži? Morda bi bilo umno to informacijo shraniti nekje v svojem zavedanju in je ne kot robot avtomatično zavrniti, ker se ne sklada s programom. 

Zakaj je tako pomembno, da se življenjska energija prenaša oziroma izmenjava pravično? Zato, ker je od tega odvisno ali bomo nekoč živeli v svobodi in spoštovanju med seboj ali pa bomo še naprej živeli v suženjstvu.

Razumevanje teh konceptov/idej/miselnih konstruktov je tako pomembno, da je od le-tega popolnoma odvisna kvaliteta naših življenj. Če namreč želimo izgraditi boljši svet popolne blaginje za vse, moramo najprej najti izhod iz te »podganje dirke« parazitov in hkrati umskih blaznežev. Brez jasnega razumevanja teh konceptov pa to ni mogoče. Zato bomo že prvo delavnico posvetili pojasnjevanju sledečih pojmov: trust, pravičnost, lastnina, skrbnik, grantor, upravičenec/koristnik, oblika, denar, …

Presegel bi namen tega eseja, če bi se spustil v natančne razlage in povezave med pojmi.  Želim samo nakazati, kaj vse se bomo na prvi delavnici pogovarjali. Prepričan sem, da boste po koncu branja imeli še več vprašanj kot boste dobili odgovorov. Naj vas to ne moti, kajti to je dobro. Moj namen je v vas vzbuditi pozornost in radovednost. Tudi če se vam zdi vse skupaj dokaj dolgočasno – morda celo preveč zapleteno – pa vam povem, da brez razumevanja teh osnovnih stvari sploh ne moremo iti naprej. Sam sem porabil ogromno časa, da sem lahko povezal vse te stvari v neko smiselno celoto, ko pa se je to zgodilo, so se mi odprla popolnoma nova spoznavna obzorja.

Za natančno razumevanje pojma »pravična izmenjava življenjske energije« je najprej potrebno dobro razumeti pomen pojma lastnina.

Kaj je lastnina?

Večina ljudi bi rekla, da je to nekaj, kar mi pripada. Moje telo je na primer moja lastnina. Moja življenjska energija je moja lastnina. Nihče drug  je ne more imeti. Hiša je moja lastnina. Samo jaz lahko živim v njej. Njiva je moja lastnina, samo jaz jo lahko obdelujem.

Vsak od teh odgovor je popolnoma napačen in kaže na to, da sploh ne poznamo definicije tega pojma/ideje/koncepta. To je ključno za razumevanje temeljev Zakona tako v metafizičnem, fizičnem in podzemnem kraljestvu bivanja.

 »Čarovnik iz Oza«, ki izza zavese manipulira s človeštvom, zelo dobro ve, kaj je lastnina. Zgornji odgovori pa kažejo na to, da večina ljudi niti približno ne ve, kaj pojem lastnina zares definira.

Pa poglejmo:

Iz česa je sestavljena hiša, avtomobil, telo vaše muce, kužka, ne nazadnje pa tudi vaše telo ali telo vašega rojenca?

Odgovor se glasi: V končni fazi iz atomov in atomskih vezi.

Postavlja se logično vprašanje: »Kdo je edini lastnik atomov in atomskih vezi?«

Odgovor: Atomi in atomske vezi so v lasti stvarstva/stvarnika/Avtorja, zato je stvarstvo edini pravi in izvorni lastnik vsega.  Stvarnik je edini, ki lahko reče: »Vse kar obstaja, je moje. Edino Jaz sem pravi lastnik vsega!«

Logično vprašanje: Kaj pa potem nekdo, ki ima hišo in v njej živi z družino. Ali ima avtomobil, s katerim potuje? Ali ima življenjsko energijo in telo s katerim živi? Kaj ima le-ta?

Torej človek posledično ni lastnik svojega telesa niti svoje življenjske energije, ampak ima samo neodtujljivo, neovrgljivo in nespremenljivo obliko pravice do uporabe svojega telesa in svoje življenjske energije. Ima pravico do uporabe svoje hiše, svojega avta, itd.

Ima naravno obliko pravice do uporabe te lastnine! Stvarnik namreč navzdol prenaša obliko/formo pravice do uporabe vsega, kar je njegovo – lastnino. Ker gre za obliko/formo, je lastnina ideja/pojem/koncept in zato je fikcija ali miselni konstrukt.

In to je tista oblika pravice do uporabe, ki prenaša našo življenjsko energijo preko pogodbenega mehanizma trusta po vseh kraljestvih/dimenzijah bivanja.

Torej če rečemo, da lahko trust oblikuje nekdo, ki ima neke vrste lastnino, potem s tem po definiciji mislimo na obliko pravice do uporabe. To si je dobro zapomniti in toplo priporočam, da imate ves čas shranjeno to varno kopijo v svojem biološkem računalniku.

Če boste brskali po internetu, boste naleteli na mnoge avtorje, ki trdijo, da se moramo fikcij bati, da imajo negativen prizvok in učinek na vsakdanje življenje. Seveda imajo, vendar ne zaradi fikcije same, ki je miselni konstrukt in je zato kot taka najprej popolnoma nevtralna, ampak zaradi ignorance/nevednosti o tem, kaj fikcija v resnici pomeni.

Razen na izvoru stvarstva je lastnina vsaka oblika pravice do uporabe izražena v odnosih v trustu z drugimi oblikami, kjer obstaja zahtevana oblika lastništva, oblika skrbnika, ki upravlja to obliko kot lastnino in oblika upravičenca, ki to obliko lastnine koristi. Zato je lastnina pravica upravičenca, da uporablja obliko in nikoli lastništvo predmeta ali koncepta/ideje same.

Oblika lastnine je ekvivalent/enakost za obliko pravice do uporabe predmeta ali koncepta ne pa pravica do lastništva predmeta ali koncepta.

Torej lastnina, lastništvo, skrbnik, upravičenec, lastnik, so vse pojmi/ideje/koncepti, ki jih poseduje stvarnik. Samo on je edini in pravi lastnik. Razen stvarnika, lahko vsa ostala živa bitja posedujejo samo obliko/formo lastnine oziroma obliko lastništva, ki je pravica do uporabe. Zato obstaja samo oblika skrbnika, oblika upravičenca, oblika trusta, oblika lastnine, itd.

Poskušal bom zgoraj povedano strniti z bolj preprostimi besedami.

Naša druženja, to pomeni učno-raziskovalna pustolovščina bo temeljila na pravični izmenjavi življenjske energije. To bo naš temeljni empirični preizkus vsega, o čemer bomo govorili in se učili in raziskovali. Če mi bo kot So-Avtorju teh delavnic uspelo, da bomo na tem mikro nivoju res delovali po tem načelu, to pomeni, da boste/bomo vsi v popolnosti razumeli, kaj ta miselni konstrukt sploh pomeni.

Zanimiv izmišljen primer pravice do uporabe lastnine je tale.

 V nekem pisarniškem prostoru za mizo sedi tajnica, pred njo je računalnik, na katerega dela. V prostoru so še direktor in neki drugi ljudje. Pa pride v pisarno prodajni zastopnik, ki je precej nagajiv, obrne se k tajnici in narejeno razburjen izjavi: »Kaj pa počnete s tem računalnikom? Ta računalnik je moj!!!«

Seveda bi se v nadaljevanju scenarija najverjetneje zgodilo, da bi tajnica in tudi direktor skočila s stola in razburjena bi dejala: »Kaj pa govorite neumnosti. Ta računalnik smo kupili mi, to je naš računalnik. Za njega imamo tudi račun!!!« Kmalu bi odpodili prebrisanega zastopnika ali pa bi poklicali policijo, da ga odstrani.

Kaj pa bi se zgodilo, če nihče v pisarni ne bi ugovarjal temu prodajnemu zastopniku? Tajnica bi ob izjavi le-tega ostala tiho, direktor prav tako, pa tudi drugi bi ob izjavi ostali ravnodušni.

Ker izjave prodajnega zastopnika ne bi nihče prerekal, bi ta računalnik bil dejansko njegov. Če sem bolj natančen, pravica do uporabe računalnika bi pripadla njemu. Lahko bi ga izklopil in odpeljal s seboj domov.

Zakaj je ta zanimiv primer sploh pomemben? Ker kaže na to, da gre dejansko samo za obliko pravice do uporabe. Če bi nekaj zares pripadalo človeku kot lastnina in ne samo kot oblika pravice do uporabe, se kaj takšnega ne bi moglo zgoditi. V tem primeru bi to bila kraja, v prvem primeru pa ni.

Poglejmo si še en primer, ki pa ni izmišljen in je naravnost grozljiv primer, ki kaže na popolno nerazumevanje koncepta lastnine, zaradi katerega je celotno človeštvo pristalo v suženjskem razmerju. Pa ne samo to.

Se strinjate, da ima vsak rojen človek svojo dušo? Mislim, da pri tej izjavi ne bo večjih ugovorov. Vendar se motite. Pravilen odgovor bi se glasil: Človek je včasih imel dušo, vendar več ni njen lastnik oziroma nima več oblike pravice do uporabe pripadajoče se mu duše!!! V preteklosti se je namreč zgodilo nekaj strašnega, kar je zelo podobno izmišljenemu primeru zgoraj.

Leta 1537 je papež Pavel III izdal papeško bulo z imenom »Konvokacija«1. Če poenostavim, je v tej papeški buli izjavil, da Sveti sedež poseduje vse »izgubljene« duše. Seveda je to neumna izjava psihopatskega
blazneža, bi rekla večina ljudi. Vendar se motite. Motite pa se zaradi
tega, ker ne razumete pojma lastnina. Nedvomno so vsi papeži od
prvega pa vse do zadnjega psihopati in pobesneli umski blazneži,
vendar zelo dobro vedo, kaj počnejo. Te in drugih papeških bul
namreč vse do danes ni nihče prerekal. In kot smo že omenili v zgornjem primeru, dokler takšne izjave ne prerekamo pravilno, bomo ostali brezdušne pošasti. Naše duše več niso naša last, pa če ste krščeni ali ne.

Mnogo več o tem in drugih bulah pa na prvi delavnici. Moram vam povedati, ko sem sam raziskoval te stvari, sem bil ves iz sebe. Najprej sploh nisem mogel dojeti, da je to mogoče. V isti sapi pa vam tudi povem, da si svoje duše lahko pridobimo nazaj. In to bomo na naši pustolovščini tudi storili.

Po načelu pravičnosti bomo torej izmenjavali vsak svojo življenjsko energijo, izraženo v najpestrejši paleti najrazličnejših oblik. Ker nismo izvorni lastniki svoje življenjske energije, ampak je stvarstvo edini in izvorni lastnik vsega, lahko izmenjujemo samo obliko te življenjske energije, saj imamo neodtujljivo, nespremenljivo in neovrgljivo pravico do uporabe. Nekaj, kar ni tvoje, ne moreš izmenjevati. Lahko pa izmenjuješ obliko lastnine.

Ker sem kot So-Avtor te učno-raziskovalne pustolovščine pripravljen v mehanizem, ki sploh omogoča prenos življenjske energije – Trust – kot donator/grantor vložiti del svoje življenjske energije, ki se izraža v obliki znanja, napisanih esejih, pripravljenih delavnicah, …, imam naravno pravico oblikovati pravila, po katerih bo takšen prenos življenjske energije potekal. Tisti, ki se boste želeli pridružiti tej izmenjavi, boste ta pravila MORALI upoštevati, če boste želeli biti upravičenci oziroma koristniki. Zato, da bo vse potekalo po pravilih za pravično izmenjavo življenjske energije bom kot So-Aavtor imenoval skrbnika, ki bo seznanjen s pravili in obliko lastnine, ki se izmenjuje. Če bo pristal na skrbništvo nad omenjeno izmenjavo, bo skrbel, da bo volja donatorja dosledno upoštevana in bo za to prejel dogovorjeno nagrado.

Verjetno ste takoj pomislili na to, da bo skrbnik dobil denar za svoje delo. Prav tako ste pomislili, da bom tudi So-Avtor za svoje delo od vas pričakoval denar. Niste se zmotili. Vaša zmota se po mojem globokem prepričanju nahaja v pomenu ene same besede. Mi vsi mislimo, da vemo kaj je denar. V bistvu pa se nam niti ne sanja, kaj je pravilen odgovor na to vprašanje.

Zato je za razumevanje pravične izmenjave življenjske energije izjemno pomembno, da definiramo besedo denar. Ne glede na to, kar pravijo drugi in kako drugi definirajo besedo denar, bo na naši učno-raziskovalni delavnici beseda denar, kadar bo uporabljena, pomenila to, kar bom poizkušal v nadaljevanju opisati in definirati. Izpeljal bom delovno definicijo besede denar.

Kaj je denar?

Opozoriti vas moram, da gre za zelo poenostavljeno razlago, ki bi morda zahtevala celo knjigo pojasnil ali celo več njih. Celoten poizkus v tem poglavju je usmerjen v to, da bi dobili svež občutek o tej popolnoma izkrivljeni in okultirani tematiki. S pomočjo zanimive miselne izpeljave bi rad dosegel vaše zanimanje, da bi na učno-raziskovalni pustolovščini izkusili pravo delovanje edinega pravega denarja, ki edini zares obstaja in posledično omogoča pravično izmenjavo življenjske energije med ljudmi.

Glede na vsesplošno razumevanje te besede, bi lahko oblikovali delovno verzijo takole:

V človeški zgodovini je bilo marsikaj denar. Od pšenice, živali, soli, školjk, srebra, zlata, kovancev, bankovcev, elektronskega denarja, celo kripto denarja, itd. Funkcija denarja je, da je menjalno sredstvo. Denar lahko zamenjaš za katerokoli drugo dobrino. Njegovo menjalno vrednost določajo razmerja na trgu. In tako naprej.

Vendar to nikakor ne pojasni, kaj je denar. To je zelo površna razlaga. Prepričan sem, da je razumevanje pojma denarja najbolj kritična stvar, ki človeštvo spravlja v položaj prostovoljnega suženjstva.

Verjetno že slutite, da bom napisal, da je gornja poenostavljena delovna definicija besede denar napačna in zavajajoča. Ker so nas približno takole učili že doma, nato v šoli in fakultetah, ker približno tako razlagajo tudi »cenjeni« ekonomisti doma in v svetu, napačno razumevanje pojma denar, ki preko mehanizma trusta omogoča izmenjavo življenjske energije, človeštvu onemogoča, da bi lahko pravično izmenjavali vsak svojo obliko lastnine – življenjsko energijo.

Delovna definicija denarja – prvi poizkus:

Poglejmo si dva izmišljena primera:

  1. Naši sosedi imajo čudovito vilo in pred njo drage avtomobile. Že na zunaj se vidi, da so zelo dobro situirani. K nam pride na obisk prijatelj, ki vse to vidi in reče: »Tile pa imajo res dosti denarja.«
  2. Bančna uslužbenka sprejme lepo urejeno stranko, ki polaga na račun 100.000 evrov. Že na daleč se vidi, da nosi drago obleko, čevlje, … Ko knjiži, vidi, da ima na računu več kot en milijon evrov. Pri sebi si misli: »Ta je pa res bogat. Ima toliko denarja, kot ga jaz nikoli ne bom videla niti zaslužila.«

Ali njuna razmišljanja držita? Ali so ti ljudje res že zaradi zunanjega blišča in polnega računa številk bogati? Večina bi rekla DA! Ampak ti ljudje se motijo. Če ste sami odgovorili z DA, se tudi vi motite. To pa zaradi tega, ker ne razumete pojma denarja, ker ne razumete kaj zares definira ta pojem.

Pa vas vprašam naslednje: Se strinjate s tem, da denar v bistvu predstavlja življenjsko energijo? Prepričan sem, da odgovor ni sporen in da ste odgovorili z DA.

Ali je bogat tisti človek, ki je pridobil življenjsko energijo s krajo le-te? S prevaro? S prisilo? S plenilstvom? Prepričan sem, da ste odgovorili z NE.

Ali je pač bogat tisti, ki pridobi ali izmenja življenjsko energijo po načelu pravične izmenjave ali prenosa? Prepričan sem, da ste odgovorili z DA.

Dokaz za pravilnost zgornjih odgovorov se nahaja v neštetih primerih ljudi, ki kljub navideznemu/lažnemu bogastvu živijo tragične zgodbe in so v bistvu veliki reveži. Po drugi strani pa ljudi, ki kljub navidezni skromnosti živijo polna in občudovanja vredna življenja. Mislim, da ni potrebno mnogih besed, ker vsak od vas pozna mnoge primere enih in drugih.

Življenjska energija je torej lastnina. Še bolj natančno povedano je oblika lastnine, ki jo človek vrednoti zato, da jo lahko pravično (pa tudi nepravično) prenaša in/ali izmenjuje. Človek torej že od nekdaj s soglasjem skupnosti določa merilo za vrednost. Temeljno vprašanje oziroma dilema, ki jo moramo razrešiti, če želimo prav razumeti pojem denarja, je ta, ali je res človek tisti, ki lahko določi merilo za vrednost. Kajti brez določenega skupnega merila, ne moremo ničesar vrednotiti.

Najbolj čudovito filozofsko razpravo nam podaja Platon. Med drugim tudi razpravlja o tem vprašanju: »Ali obstaja objektivno/nepristransko merilo za vrednost?« Za dolžino je namreč objektivno merilo meter. Za težo je kilogram. Za električno moč wat. In tako naprej.

Problem se pojavi pri vrednosti, ker je vrednost subjektivna/pristranska kategorija. Slike iz mojega otroštva mi predstavljajo neprecenljivo vrednost. Nekomu, ki me niti ne pozna, pa je njihova vrednost nič. Objektivnega merila za vrednost torej po Platonu ne obstaja. Zato je človek s takšnim vedenjem za lažjo menjavo oblike lastnine za objektivno merilo izbral nek primeren predmet. Že pred tisoči let so to bili pšenica, živali, školjke, sol. Vendar se je izkazalo, da je kot objektivno merilo za vrednost najprimernejše srebro in predvsem zlato. Zakaj? Ker človek zlato že od nekdaj občuduje in je predmet poželenja. Ker ima visoko notranjo/intrinzično vrednost. Ker se ga z lahkoto deli na iste enote. Ker je trajno. Ker se ga lažje prenaša. Vendar pa kljub temu, da se na ta način res približamo objektivnemu merilu za vrednost, ta še vedno ostaja subjektivno, saj človek lahko vrednoti in sodi neko stvar samo subjektivno. Objektivno to lahko počne le izvorni stvarnik, ki je lastnik vsega.

Če torej provokativno povzamem, so vsi ti predmeti kot tudi vsi današnji bankovci in kovanci, celo kritpo valute le lažna objektivna merila za vrednost oblike lastnine oziroma življenjske energije.

»Kaj pa je potem denar?« boste nestrpno vprašali. »Takšno izvajanje ne vodi nikamor!« ugovarjate.

Pa poglejmo. Morda pa bo vse skupaj postalo zelo zanimivo. Res je, da je napačno razumevanje pojma denarja tako globoko zakoreninjeno v nas, da bo ta vzorec po mojem mnenju najtežje preseči. Poglejmo si naprej samo besedo denar in raziščimo, kaj v bistvu pomeni:

denar => d-en-ar => da-en-ar

V slovenskem jeziku bi lahko definirali, da beseda denar pomeni, »da en ar«. Torej v slovenskem jeziku beseda denar pomeni objektivno merilo za vrednost, ki je en ar ali 100m2 zemlje. En ar je torej temeljna nadomestna enota za izmenjavo ali prenos lastnine/življenjske energije. Vsaj bila je včasih. Danes je vse drugače. V takšnem primeru govorimo o substančnem merilu za vrednost. Zlato, srebro, školjke, zemlja, …, so substančna merila za vrednost. Danes boste v literaturi zasledili, da pravijo takšnim merilom substančni/stvarni denar, namesto da bi pravilno definirali, da je to substančno/subjektivno merilo za vrednotenje lastnine/življenjske energije.

Če boste samo površno pobrskali po alternativnih razlagah pojma denar, boste ugotovili, da današnjemu »denarju« dajejo naslednje oznake: lažni denar, fiktivni denar, fiat denar, itd. Seveda bi morali govoriti o lažnem merilu za vrednost, fiktivnem merilu za vrednost, fiat merilu za vrednost, itd. Danes je enota za merjenje vrednosti preprosto podana kot neko število 1, 5, 10, 20, 50, 100. Nikjer nič oprijemljivega kot je to na primer pri zlatu – 1unča zlata. Vrednost teh številk se določa preko zapletenih matematičnih izračunov, katere je nemogoče smiselno razumeti. Torej tudi to ne more biti denar v svojem izvornem pomenu in smislu.

Poizkušajmo pogledat še besedo denar v kakem drugem jeziku, na primer v angleščini:

Money =>mon-ey =>mono-eye

Monoeye je eno oko oziroma logično lahko sklepamo, da nakazuje na človekovo tretje oko oziroma na pinealno žlezo ali češariko ali epifizo.

Ta žleza ima izjemen pomen, ki ga je možno zaslutiti po sami ezoterični simboliki na primer staro egipčanske/khemetske tradicije ter judeo-krščanske tradicije.

Tretje oko ali ajna je spoštovano v mnogih kulturah vključujoč hindujsko, druidsko, židovsko, krščansko, taoistično, majsko, tibetansko,egipčansko, grško, aboriginsko. Bilo naj bi odgovorno za duhovno zavest, intuicijo in uvid

Naše duše so multi-dimenzionalne, zato lahko preko pinealne žleze dosežeš multi-dimenzionalen vpogled v stvarnost. To so vrata med fizično in metafizičnimi dimenzijami. Pinealna žleza je tako hiperdimenzionalni portal, ustvarjen v naši človeški fiziologiji, ki nam omogoča dostopati do neomejene količine pravega in edinega denarja.

»Ha, ha, ha!!!« se smejete. Mislite, da se mi je zmešalo. Res je, da tudi meni včasih pade imunski sistem in  umska obolelost pokaže svoje zobe. Vendar ne sedaj. Bolj zdrav kot sem zdaj, že dolgo nisem bil, in vso to umsko »razgibavanje« in materializiranje s pomočjo pisanja, je posledica zelo dobrega počutja. 

O »tretjem očesu« ali pinealni žlezi ali česeriki ali hipofizi si lahko preberete mnoge zanimive knjige in članke ali pogledate video predstavitve. Ne bom vam niti dajal referenc, ker je o tej tematiki napisano ogromno zanimivega.

Res pa je tudi, da je miselna izpeljava, ki jo izvajam v tem eseju, moje so-avtorsko delo. Nisem zasledil, da bi kdorkoli razpravljal o definiciji denarja na takšen način. Še najbližje temu miselnemu konceptu/ideji je Mark Passio, ki me je opozoril na etimologijo besede Money in denar imenoval duhovni denar. To je pritegnilo mojo pozornost in nadaljnje razmišljanje je privedlo do tega zaključka, da je denar pravzaprav duhovnega značaja, ki edini zares obstaja in zato edini omogoča razumevanje koncepta pravične izmenjave življenjske energije.

Gremo naprej do bistva stvari. Kot to delajo pravi in strastni filozofi, ki ljubijo znanje in RES-JE. Če pogledate Sliko 2 in 3, vidite na njih zeleno obarvano pinealno žlezo. Kje se nahaja? Nahaja se točno na sredini med obema možganskima režnjema. Ta žleza je izjemno majhna, ampak zato nič manj pomembna. Pravzaprav je zelo pomembna. Kaj še lahko na sliki opazite? Ta žleza ne samo, da je locirana na sredo med oba možganska režnja, tudi povezana je z njima.

Zakaj je to pomembno? To je pomembno zato, ker ta majhna žleza uravnava/harmonizira delovanje levega in desnega možganskega režnja. Precej podrobno bomo o človeških možganih in njegovem delovanju predvidoma govorili na 2. delavnici z naslovom Naraven zakon: Edini pravi zakon privlačnosti. Dovolite mi samo kratek povzetek dela te delavnice, ki se nanaša na spoznavanje »male arkane«. Mala arkana predstavlja mikrokozmos oziroma delovanje človeške psihe. Ker se imenuje mala, še ne pomeni, da je manj pomembna kot velika arkana, ki predstavlja delovanje naravnega zakona oziroma makrokozmosa.

Bistvo umsko zdravega človeka je harmonizirano delovanje desnega in levega možganskega režnja. Vsak človek ne glede na to ali je ženskega ali moškega spola v sebi nosi oba načela – žensko in moško. In oba bi morala delovati harmonično oziroma uravnoteženo. Če eden od njih prevladuje in seveda logično ustvarja neravnotežje, je to znak omenjene umske obolelosti. Problem je torej v tej majhni žlezi, imenovani hipofiza ali pinealna žleza, ki uravnava delovanje obeh režnjev v harmonično celoto.

Naše pinealne žleze so kalcificirane. Vzrok je v mnogih strupih, ki jih iz okolja vnašamo v telo. Najbolj znani so flor, brom, živo srebro, klor, itd. Zato te žleze ne delujejo pravilno in posledično tudi naši možgani.

Pomen pinealne žleze je viden tudi iz dobro poznanih simbolov. Moško načelo je označeno s simbolom navzgor obrnjenega trikotnika kot v Sliki 7. Navzdol obrnjen trikotnik simbolizira žensko načelo. Pravilno delovanje pinealne žleze pa predstavlja kombinacija obeh trikotnikov, ki sta v tem primeru združena v Davidovo zvezdo.  Davidova zvezda torej predstavlja harmonično delovanje človeških možganov oziroma fiziološki del človeškega telesa, ki je odgovoren za povezavo med fizičnim in metafizičnimi svetovi. Francoski filozof Rene Descartes je nakazoval na pomembnost pinealne žleze, saj jo je imenoval »sedež duše«.

Če sedaj povežem/agregiram povedano iz tega in prejšnjih esejev o čarobni palici, denarju, pinealni žlezi, pravični izmenjavi, itd., potem bi ta povzetek povedal naslednje zelo zanimive zaključke:

Edini pravi denar, ki ga lahko tako sploh imenujemo, ki obstaja od vekomaj in ga je na razpolago v neomejenem obsegu, je duhovni denar. Vse ostalo, kar smo kdajkoli imenovali ali pa imenujemo denar, je napačna predstava o denarju. To, kar  smo navajeni razumeti pod pojmom denar, so samo bolj ali manj primerna subjektivna merila za vrednost. Merilo pa je pravo merilo le takrat, kadar je objektivno. Če bi bilo merilo za dolžino subjektivno, potem bi se z izgradnjo hiše zelo namučili, če bi jo sploh lahko kdaj zgradili. Subjektivna merila za vrednost pa so se v zgodovini spreminjala in menjavala, kar je bilo zelo odvisno od stopnje zavesti/zavedanja ljudi o sebi in svetu okoli nas. Danes je stopnja zavedanja človeštva na tako nizki ravni, da kot merilo za vrednost uporabljamo številke 1, 2, 5, 10, 20, 50, 100, 200, 500. Zraven pa piše še EURO. Presegel bi namen tega eseja, če bi šel tukaj v razmišljanju o lažnem denarju preveč globoko. To bomo prihranili za kakšno drugo priložnost.

Če obstaja samo duhovni denar in je edini pravi denar, potem se je logično vprašati: »Kako pa dostopamo do tega denarja? Kako ga materializiramo?«

Duhovni denar je namreč potrebno prenesti iz duhovnega sveta v materialni svet. In za to poskrbi pinealna žleza oziroma »tretje oko«. Pinealna žleza je torej tista čarobna palica, o kateri sem govoril v prejšnjih esejih. Morda je sedaj bolj jasno, zakaj jo bomo na naši pustolovščini nenehno uporabljali. Saj omogoča da iz metafizičnega sveta prenesemo denar, ki ga materializiramo v tista sredstva, ki nam bodo pri pustolovščini potrebna. Kot vidite stvari dobivajo svoj smisel, pa čeprav je na začetku vse  skupaj zvenelo precej »čudno«.

Ta majhna žleza je zares nekaj čarobnega, nekaj, kar »čarovnik iz Oza« dobro pozna in nas preko simbolov opozarja na njen pomen. Ta majhna žleza je tako pomembna, da ljudje za njeno definicijo uporabljajo široko paleto najrazličnejših izrazov in opisov. Čarobna palica, tretje oko, epifiza, pinealna žleza, češarika, notranja inteligenca, itd.  Da, vsi ti izrazi se osredotočajo na to žlezo in njeno delovanje.

Zato se bomo na delavnicah veliko pogovarjali o teh stvareh. Povem vam, da ko človek razume, kako te stvari delujejo, se mu odpre popolnoma nov potencial za razumevanje svoje božanskosti in posledično udejanjanje vseh tistih skritih sanj, ki vsakomur, ki bere ta esej, krasijo življenje. Človek, ki enkrat razume, dobi v roke skoraj nepredstavljiv kapital duhovnega denarja, ki sicer v začetku nosi le potencial prave/objektivne vrednosti. Z razumevanjem in posledično pravilnim/harmoničnim udejanjanjem in koriščenjem lahko ustvarimo pogoje za popolno blaginjo vseh ljudi na tem svetu.

Denar je torej duhovne narave. Je metafizični kapital, ki kot potencial čaka, da ga človek kot »bog v plenicah« materializira v mnoštvo izrazov. Lahko je nasmeh, lahko je novorojeno dete, lahko je nagrada za delo, lahko so evri, zlato, hiša, …

Postavil bom naslednje logično retorično vprašanje: »Če zares obstaja samo duhovni denar, kaj mu daje vrednost? Ali obstaja merilo za vrednost duhovnega denarja?«

Logičen odgovor je: »DA. Obstaja, tako kot pri vseh lažnih denarjih. Lažni denarji so samo zrcalni odraz/odsev lažnega dojemanja samih sebe in sveta okoli nas.«

Vendar se vrednost pravega/duhovnega denarja ne določa na trgu kapitala ali kakem drugem trgu, kot smo to vajeni pri lažnem denarju. Vrednost duhovnega denarja določa naraven zakon in sicer po načelu vzroka in posledice, ki je šesto načelo naravnega zakona.2

Če boste zadnji napisan stavek/trditev še enkrat pozorno prebrali boste ugotovili, da se v njem skriva globok pomen denarja. Rekli smo, da so že grški filozofi in modreci tedanjega časa razmišljali o vrednosti in objektivnem merilu za vrednost. Trdili so, da je vrednost pojem, ki ga je razvil človek, zato vrednost ne more imeti objektivnega merila, ampak samo subjektivno, saj človek ne more biti objektiven iz nam že poznanih razlogov.

Tukaj trdim, da so se omenjeni filozofi motili. To pa zaradi tega, ker niso razumeli pojma denar in zato tudi ne pojma vrednosti. Seveda je res, da ko človek kot skrbnik vsega življenja na zemlji vrednoti in izbiral merila za vrednost, to počne subjektivno oziroma pristransko. Saj ni izvorni stvarnik, je samo kopija kopije, …, stvarnika samega.

Kaj pa ko razblinimo iluzijo o denarju in merilu vrednosti in postavimo stvari na svoje mesto. Duhovni denar se vrednoti na podlagi Zakona. Naravnega zakona in iz njega izhajajočega načela Vzroka in posledice. Torej obstaja objektivno merilo vrednosti, vendar ga je določil izvorni Stvarnik, ljudem pa preko pinealne žleze omogočil njegovo razumevanje in manifestacijo/materializacijo.

Zato trditi, da vrednost ne pozna objektivnega merila, ni točno. Je samo deloma točno in to v pogojih, ko merilo za vrednost določa človek, ki se postavlja v vlogo izvornega stvarnika. Priznajte, da je to nedopustno ošabno in da mora nositi posledice na dolgi rok. In tudi jih. Vidne so v bednosti človeških življenj danes in skozi celotno zgodovino človeštva.

»Kaj je torej objektivno merilo za vrednost?« se že nestrpno sprašujete.

Objektivno merilo za vrednost, ki duhovnemu denarju daje »kupno« moč, je človeku prirojen občutek za to, kar je PRAV oziroma NAROBE. Objektivno merilo za vrednost je torej v obnašanju človeka, ki je lahko MORALNO ali IZPRIJENO.

Če je obnašanje MORALNO oziroma PRAV, potem je vrednost duhovnega denarja izjemno visoka. Če je obnašanje IZPRIJENO oziroma NAROBE, je vrednost duhovnega denarja izjemno nizka.

Se vam zdi vse skupaj preveč zapleteno in neuporabno filozofiranje? Da bi razblinil vaš dvom, bom to, kar je v tem eseju napisano o denarju zelo na kratko še enkrat povzel:

Najkrajša definicija besede denar bi bila, da je to sredstvo za izmenjavo in/ali prenos življenjske energije med dvema človekoma ali več ljudmi. Takšno definicijo bi skoraj vsak razumen človek sprejel za dovolj natančno. Zatakne se pri tem, da je »čarovnik iz Oza« s svojim perverznim zavajanjem in triki človeka speljal na pot popolnoma napačnega razmišljanja o tem, kaj denarju daje vrednost oziroma o tem, kaj je merilo vrednosti. Čarovnik iz Oza nas je prepričal, da smo bogovi in da lahko na tej Zemlji počnemo, kar nas je volja. Da naj sami izberemo nek stvaren predmet za merilo vrednosti, saj je vrednost izključno subjektivna oziroma pristranska kategorija. Vsak človek namreč vrednost nečesa določa na podlagi svojih preferenčnih meril, zato objektivno merilo za vrednost oziroma posledično objektivni/nepristranski in zato pravi denar ne obstaja. Samo nadomestki lahko obstajajo in ti so bili v zgodovini človeštva zelo pestro izbrani.

Kogarkoli bi danes vprašal ali mu je denar pomemben v življenju, bi odgovoril z DA. Kar je popolnoma logično. Ne nazadnje brez tega sredstva ne bi mogli učinkovito izmenjavati in/ali prenašati življenjske energije med seboj. Brez denarja se družba ne bi mogla razvijati in ostali bi na neučinkoviti stopnji blagovne izmenjave. Ampak sočasno se nam kar vsiljuje še eno pomembno vprašanje: »Ali res učinkovito izmenjujemo in/ali prenašamo življenjsko energijo med seboj?«

Odgovor je seveda NE! In dokazov za točnost takšnega odgovora je neskončno veliko. Peščica blaznežev in pošasti namreč drži v rokah bogastvo celega sveta. Vsi ostali smo prostovoljni sužnji. Bedaki in nepismeni otročaji, ki vse do svoje smrti ne dozorimo v zrele in odgovorne posameznike.

Torej je jasno, da nekomu takšno pomanjkanje razumevanja koncepta denarja in posledično merila vrednosti, prinaša prednost pred ostalimi, ki je ni moč uravnotežiti drugače kot z znanjem. Pa ne samo znanjem in vedenjem o denarju, ampak znanju o sebi in svetu okoli nas – torej znanju o delovanju človeške psihe in o pravih zakonih, ki vladajo nad posledicami našega obnašanja.

Rekli smo, da lahko samo izvorni stvarnik izjavi naslednjo trditev: »Jaz sem edini pravi lastnik vsega, kar obstaja. Vseh idej in konceptov ter stvari.« Kakorkoli obrnemo vse napisano o denarju, sem prepričan, da ne boste ugovarjali moji izpeljavi, da je skladno s tem, izvorni stvarnik tudi lastnik denarja. In stvarnik deluje iz metafizičnih kraljestev bivanja, bivanje v tej fizični dimenziji pa je okronal s svojo božansko iskro, ki jo je podaril/doniral človeku.

Izvorni stvarnik je zato v fizični dimenziji bivanja ustvaril scenografijo, ki je vsa živa in neživa narava, ter človeka, ki mu je dodelil vlogo skrbnika le-te. Za nagrado mu je podaril sposobnost materializacije in manifestacije svojih miselnih konstruktov v ta svet. Podaril mu je torej del svoje božanskosti, zato lahko rečemo, da je človek hologramski odtis izvornega stvarnika. Podaril pa mu je tudi neomejena sredstva, ki naj mu omogočijo življenje v popolni blaginji in svobodi ali pa življenje v bedi in suženjstvu. Odvisno pač od njegovega obnašanja.

Slika 8 nazorno kaže na to, kako je človek skozi svoj razvoj izgubil kompas in postal živi zombi ali energetski vampir ali parazit. To je iz vidika Zakona nedopustno in takšno obnašanje nosi svoje posledice, ki se kažejo v bedi naših življenj, ne glede na to ali ste navidezno »bogati« ali navidezno »revni«.

Skozi vso našo učno-raziskovalno pustolovščino bomo pozorni na vsa tri kraljestva bivanja, v katerih človek sočasno deluje, ker je multi-dimenzionalno bitje. Le na takšen način lahko naredimo pravilno diagnozo današnjega stanja in pripravimo teren za ustvarjanje kvalitete bivanja, ki si jo vsi tako zelo želimo.

Duhovno kraljestvo bivanja

Edini Zakonit denar, ki zares obstaja, je duhovni denar, saj je to edini denar, kateremu se vrednost določi objektivno. Torej neodvisno od človeka, nepristransko, po 6. načelu naravnega zakona – načelu vzroka in posledice. Če ste pozorno prebrali prejšnji stavek, ste lahko opazili, da sem Zakonit pisal z veliko začetnico. Zaenkrat naj bo dovolj, če rečem, da na ta način ločujem izraz Zakonit denar (duhovni denar)  od na videz zakonit denar (ang.Lawful Money) in nezakonit denar (ang. Legal Money).

Objektivno merilo, po katerem duhovni denar dobiva ali izgublja svojo vrednost, se ne določa s težo, kot pri zlatu, ali z bruto družbenim produktom (BDP) kot pri evru, ampak s tem ali prenos in/ali izmenjava temelji na dejanjih/obnašanju ki so PRAV ali NAROBE oziroma MORALNA ali IZPRIJENA. Prenos in/ali izmenjava je vedno povezana z neko obliko lastnine in ne glede na to, kako globoko smo padli v »zajčjo luknjo« in v katero izmed ostali dveh kraljestev bivanja gremo, je duhovni denar tisti, ki edini omogoča pravično izmenjavo in/ali prenos oblike lastnine. Tako je, pa če mi to hočemo ali nočemo, razumemo ali ne, ignoriramo ali sprejmemo. Vsaka druga oblika denarja je podrejena oblika in na vsak način podleže Zakonu

Zemeljsko kraljestvo bivanja

Ljudje iz mesa in krvi seveda živimo v zemeljskem kraljestvu bivanja. Ker nam je izvorno stvarstvo/stvarnik podelil skrbništvo nad Zemljo – o čemer bomo podrobno govorili na prvi delavnici – moramo upoštevati pravila, ki jih je za upravljanje postavil izvorni stvarnik. Logično je, da mora človek v fizičnem svetu – ker je edino bitje na Zemlji, ki ima to sposobnost –  za prenos in/ali izmenjavo oblike lastnine duhovni denar najprej materializirati v nek podrejen stvarni predmet, ki je predmet poželenja večine, ki ima visoko notranjo vrednost, ki se ga lahko deli na iste dele, ki je trajen, ki se ga lahko prenaša. Vendarle pa je potrebno poudariti, da človek, tudi če si vzame pravico subjektivno določati vrednosti takemu predmetu, ki mu pravimo denar, je takšno merilo vrednosti vedno podrejeno objektivnemu merilu vrednosti, ki ga določa 6. načelo naravnega zakona, to je načelo vzroka in posledice.

Vendar je človek postal ošaben in požrešen, zato se je nekoč začel postavljati vlogo izvornega stvarnika, navkljub vsem svojim omejitvam. Dišala sta mu namreč moč in bogastvo. Zato je začel nadomestni/materializirani denar vrednotiti kot da obvlada objektivno vrednotenje. Usodna napaka, ki nas je pripeljala do današnje grozljive in zelo težko popravljive situacije. Vrednotenje je torej začelo potekati po načelu želim si imeti ta predmet kot denar ali pa zavračam ta predmet kot denar.

Kljub tej človeški neumnosti, nezrelosti in ošabnosti, pa duhovni denar s tem ni prenehal obstajati. Še vedno deluje tudi skozi neko obliko substančnega denarja iz zemeljskega kraljestva bivanja. In če pogledamo zgodovino, bomo brez odlašanja in z lahkoto to izjavo lahko potrdili. Ker se je skozi človeško zgodovino zanemarjalo in ignoriralo objektivno merilo vrednosti, ki je MORALNO ali IZPRIJENO obnašanje in delovanje človeštva, je le-to trpelo in še zmeraj trpi grozljive posledice.

Podzemno kraljestvo bivanja

Zombiji in umsko bolni ljudje danes živimo v podzemlju/peklu. Simbolično rečemo, da smo izgubljeni na morju. Z morjem je mišljeno komercialno morje, kjer vlada komercialni zakon morja ali admiralitetno-pomorsko pravo (ang. Admiralty or MaritimeLaw). To je svet fikcij ali komercialna matrica. Večino učno-raziskovalnih delavnic bomo posvetili diagnozi tega kraljestva, saj moramo najprej ugotoviti, kaj to sploh je, da bi lahko prekinili sodelovanje in zgradili nov svet.

To kar v tem kraljestvu imenujemo denar kaže na popolno izrojenost človeške vrste. To je nezakonit fiktivni denar, kateremu fiktivno vrednost določa zapleten računalniški algoritem. Gre za korporacijsko menjalno sredstvo, ki je temeljni vzvod za zasužnjenje celotnega svetovnega prebivalstva.

Posledice tega pekla lahko vidimo vsepovsod. Najlažje je ugotoviti lažnost in izprijenost tega fiktivnega »denarja« v tem, da tudi tisti, ki ga imajo veliko, v veliki večini niso nikoli bili in ne bodo srečni in zadovoljni.

Takšna oblika denarja poganja »podganjo dirko« in tekmovanje namesto sodelovanja. Pri tekmovanju pa vsi vemo, da zares šteje samo, če si prvi. In prvi je lahko samo eden oziroma peščica njih.

Kljub temu pa tudi skozi ta popolnoma umetni konstrukt deluje pravi denar. To je duhovni denar. Tudi v njem deluje objektivno merilo vrednosti. Temu se ni moč z nobeno prevaro izogniti in ravno pravi in hkrati duhovni denar je eden izmed tistih vzvodov, ki lahko pomaga ustvariti boljši paralelni svet, če bomo ta miselni konstrukt/koncept razumeli.

Kako bomo na učno-raziskovalni pustolovščini pravično izmenjavali in/ali prenašali duhovni denar?

Prepričan sem, da se vam to vprašanje mota po glavi. Če sem odkrit, se tudi meni. In bolj kot razmišljam, da bi dal nek določen odgovor, bolj mi je jasno, da je to nemogoče. Podobno kot je bilo nemogoče, da bi naši alpinisti, ki so se davnega leta 1975 podali na osvojitev Makaluja, začrtati vso pustolovščino do zadnje podrobnosti.

Nenazadnje le orjemo ledino in poizkušamo nekaj, kar na tem prostoru še ni poizkušal nihče. Res pa je, da se del pravil, ki jih imam kot So-Avtor pravico postaviti, nanaša na to, da bomo ves čas pozorni/osredotočeni na to kar je PRAV in ni NAROBE oziroma na to, kar je MORALNO in ni IZPRIJENO. Ta inteligenca je prirojena vsakemu človeku in mi bomo trenirali, dokler je ne bomo dodobra obvladali. S pomočjo nje bomo lahko ne glede na mnoštvo stvarnih ali celo fiktivnih oblik, v katere bomo duhovni denar prenašali, zadovoljevali pravičnost izmenjave in/ali prenosa življenjske energije. Naj se bere še tako utopično pa vem, da je to prvi korak v svet, v katerem si želim živeti skupaj z vami, drage sestre in bratje.

Pravila za pravično izmenjavo in/ali prenos življenjske energije

Kot idejni vodja in So-Avtor te učno-raziskovalne pustolovščine imam naravno pravico in celo dolžnost, da postavim pravila obnašanja in delovanja. Nihče izmed vas, ki berete to serijo esejev niste dolžni upoštevati teh pravil, če se ne boste udeležili pustolovščine. Obratno pa je v primeru, ko smatrate, da vam tovrstno zbrano znanje lahko pomaga izgraditi svet vaših/naših sanj.  Pravila boste dolžni upoštevati.

Seveda esej ni namenjen temu, da bi v njem nizal eno pravilo za drugim. Zato bom v tem pisanju opredelil načela ali principe. Definirajmo najprej, kaj je to princip ali načelo, tako da pogledamo izvorni pomen te besede.

Beseda princip izhaja iz latinske besede principia = prvi, najprej, vodilni, najnujnejši, glavni. Pomeni torej tisto najpomembnejše pri vsaki stvari.

Če je kaj potrebno razumeti, je najprej potrebno razumeti principe/načela. Najprej moramo razumeti principe/načela, šele potem lahko razumemo vse ostalo. Naša družba danes ne daje na prvo mesto načela, ampak trivialnosti. In smo družba, ki jih ne skrbi več za načela. Torej najprej z najpomembnejšim.

Načela so stvari, ki so najpomembnejše. To naj bi načela ljudem pomenila.

Ko vprašaš ljudi, kaj jim je najpomembnejše, rečejo družina, mir, sreča, …, zelo malo jih odgovori načela. Če ne postaviš na prvo mesto načel, so namreč vse te stvari, ki so ljudem pomembne, brez pomena. Zaradi tega, ker ne postavljamo načela na prvo mesto je naša družba postala disfunkcionalna. Načela morajo priti najprej, da lahko zgradimo odlične medsebojne odnose z drugimi ljudmi.

Slovenska sopomenka za besedo princip je načelo. Pa poglejmo ali je morda tudi njen izvorni pomen isti.

načelo => na-čelo

Ta beseda spet nakazuje na »tretje oko«. Ko namreč damo roko na čelo, se dotaknemo sredine čela, ki simbolično označuje pinealno žlezo. Mislim, da sem v tem eseju dovolj povedal o pinealni žlezi, da lahko rečemo, da tudi slovenska beseda načelo označuje tisto, kar je najpomembnejše pri vsaki stvari.

Pravila za pravično izmenjavo in/ali prenos življenjske energije bi lahko strnil v pet načel, ki se bodo morda s pridobljenimi izkušnjami na učno-raziskovalni pustolovščini še dopolnjevala. Vendar je pet načel, ki jih bom na kratko opisal v nadaljevanju najbolj ključnih in hermetično zapečatenih. Pomembno je vsako izmed omenjenih načel, vendar šele vsa skupaj dajejo zaključeno celoto. To pomeni, da ne morete upoštevati načela svobodne volje, brez da bi upoštevali načelo zlatega pravila in načela zasebnosti, itd.

 

Teh pet načel je:

  1. Načelo svobodne volje
  2. Načelo odgovornosti
  3. Načelo zasebnosti
  4. Načelo zlatega pravila
  5. Načelo učljivosti

1. Načelo svobodne volje

Svobodna volja je eden najslabše razumljenih miselnih konstruktov/pojmov. Mi se bomo lotili pojasnjevanja tega koncepta na eni izmed prvih delavnic, napisal pa bom tudi esej, posvečen  temu pomembnemu univerzalnemu zakonu vesolja. Svobodno voljo lahko izrazimo zavedno ali nezavedno. In ni mi potrebno porabiti veliko besed, da se boste strinjali z izjavo, da ljudje večinoma svojo svobodno voljo izražamo nezavedno, ker v bistvu sploh ne vemo, kaj zares pomeni.

Za razliko bomo na naši učno-raziskovalni pustolovščini spodbujali zavestno izraženo svobodno voljo. Nikogar ne bom silil v čisto nič – niti zavedno niti nezavedno. To pomeni, da se boste morali sami odločiti ali boste sodelovali, glede na to, da si kot So-Avtor pridržujem naravno pravico, da postavim pravila igre in okviren program, ki bodo jasno izraženi na prvem informativnem srečanju, kjer bom na kratko predstavil tako pravila druženja kot tudi celoletni program in še kaj.

Načelo izražene svobodne volje pomeni tudi to, da boste lahko naša srečanja kadarkoli zapustili popolnoma brez negativnih posledic, če boste tako začutili.

Načelo izražene svobodne volje pa pomeni tudi to, da boste lahko na delavnicah zmeraj odprto izrazili svoje mnenje in zaradi tega se vam nihče ne bo posmehoval. Nihče se ni rodil z modrostjo. Ta pride z leti trdega dela in mnogih izkušenj. Strinjali se boste z mano, da je majhno dete tako lepo in simpatično ravno zaradi svoje neizmerne iskrenosti in odprtosti, ki se velikokrat izrazijo s vprašanji, ki so šokantna. Velikokrat nas odrasle pustijo brez besed in brez odgovorov.

2. Načelo odgovornosti

Večina ljudi na tem svetu si srčno želi, da bi se pojavil nekdo, ki bi imel takšno moč, da bi spremenil svet, ki bi bil bolj po njihovi podobi. Popoln svet s popolno blaginjo za vse. Saj veste, na kaj ciljam. Nekateri celo pričakujejo ponovni prihod Kristusa ali Maitreje ali koga drugega, ki bo rešil vse probleme tega sveta.

Vedno torej obstaja resna nevarnost, da se bodo ljudje, ki so željni nečesa boljšega za vse, kot dojenčki prisesali na prsi tistega, ki ima določeno znanje, ki bi do takšnih rezultatov lahko morda pripeljali.

Ampak kaj takšnega ni mogoče iz enega samega razloga. Ta je, da takšen človek ali nečlovek ali božji sin ali bog nikoli ni in nikoli ne bo obstajal, ki bi na tej Zemlji lahko sam karkoli spremenil na boljše. To smo upam že razčistili.

Redko kdo si želi sodelovati v tej blaznosti, ki smo jih priča. Večina, ki si v srcu ne želi sodelovati pa žal misli, da ni druge alternative. Obstaja še ena skupina ljudi, ki sicer sluti, da bi se dalo kaj narediti, ampak so strahopetci, ker se bojijo, da bodo izgubili navidezno udobje znotraj te blaznosti.

Naslednji stavek je izjava, ki si jo je vredno zapomniti. To je izjava, katere pravilnost in verodostojnost bom dokazoval vsakokrat znova in znova:

                                                                                         IZHOD iz te podganje dirke  OBSTAJA!!!
                                                                                            IZHOD-JE-VHOD-V-SAMEGA-SEBE!!!

To pomeni, da nihče niti ta ali oni bog ali Maitreja ali kdo drug ne more prevzeti odgovornosti za vaše/naše sanje. Potemtakem je logično, da tudi So-Avtor ne morem prevzeti odgovornosti za vas.

Kdor ne razume tega, je bolje da se ne udeleži pustolovščine.

3. Načelo zasebnosti

Posedovati znanje o sebi in svetu okoli nas je izjemen kapital v teh norih časih. Zato je vsaka zloraba le-tega še toliko hujša kršitev naravnega zakona. Tovrstno znanje si mora človek s svojim obnašanjem najprej zaslužiti. Zato na noben način takšna učno-raziskovalna pustolovščina ne more in ne sme biti javna. Nihče, ki se bo prostovoljno udeležil našega druženja, ne bo smel javno objavljati vsebin, ki smo jih obravnavali in širiti znanja med ljudi, ki si ga ne zaslužijo ali si ga sploh ne želijo. Zato odpadejo objave na Facebooku, Instagramu, Twiterju in v drugih internetnih oblikah.

Poudariti moram, da to ne pomeni, da me je strah nekih negativnih posledic ali odzivov. Modrost prekrije strah kot svetloba prekrije temo. Gre za to, da bomo raziskovali in se učili stvari, ki večine ljudi zaradi stopnje mentalne obolelosti sploh ne zanimajo, zato sploh nimamo pravice javnosti obremenjevati z njimi.

Nenazadnje gre za svet, ki ga želimo zgraditi vzporedno in to je mogoče samo tako, da pustimo v miru tiste, ki tega nočejo.

Poleg tega je razumevanje zasebnega in javnega zelo pomembno, ko bomo govorili o zakonu zemlje (ang. Law of the Land), ki je zasebne narave,  in zakonu morja (ang. Law of the Sea), ki je javni trgovski zakon mrtvih korporacij.

Seveda boste v zasebnih druženjih lahko razpravljali o tem, kaj počnemo. Pravzaprav pričakujem, da bodo naša druženja zelo zanimiva in nikakor mi sami ne smemo še enkrat okultirati vsega znanja. Prepričan sem, da bodo prve skupine pustolovcev priporočale tistim, ki so jim blizu, da se pridružijo pustolovščini brez primere. In tega nimam na noben način namena preprečevati. Celo zelo vesel bom, če se bo to zgodilo.

Vse, kar bo potrebno upoštevati, so pravila dajanja priporočil, ki jih bom podrobneje razložil na 1-2 urnem informativnem srečanju.

4. Načelo zlatega pravila

Ali ste že slišali za zlato pravilo?

Konfucij je v tretji od svojih štirih knjig Pogovori, kar trikrat izrazil ta miselni konstrukt. Konfucij je na vprašanja učencev dvakrat odgovoril: »Nikomur ne stori tega, kar ne želiš, da kdo stori tebi.« Ob neki drugi priložnosti se je njegov učenec Dzigong bahal: »Kar nočem, da bi drugi storili meni, tega tudi jaz nočem storiti njim.« Učitelj mu je dal naslednji streznjujoč odgovor: »Da, toda tega ti še ne zmoreš storiti.«

Tudi v Evangeliju po Mateju 7:12 je Jezus izpričal isto zlato pravilo, ki je bilo sicer v starem svetu dobro poznano v trdilni obliki: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.«

Mislim, da so te besede enega in drugega duhovnega mojstra tako jasne, da bi bilo vsako pisanje in pojasnjevanje na tem mestu popolnoma odveč.

5. Načelo učljivost

Načelo učljivosti govori o tem, kako se najbolje postaviti v proces učenja. Posameznikova učljivost ali sposobnost učenja na način, da ga uči nekdo drug, je izjemno odvisna od umske odprtosti ali umske zaprtosti posameznika, ki se ga uči. Nizka učljivost izhaja iz arogance in rigidnega skepticizma na eni strani in tudi iz naivnosti in lahkovernosti na drugi strani. Visoka učljivost izhaja iz ravnotežja med zdravim skepticizmom in umsko odprte pripravljenosti do učenja in sprememb.

Zaradi tega si na naši učno-raziskovalni pustolovščini ne želimo rigidno skeptičnih ljudi, ki sploh nimajo odprtega uma, pa tudi lahkovernih in naivnih ljudi si ne želimo. Ljudi, ki bodo brez razmisleka in lastnega preverjanja sprejeli vse, kar jim bom povedal.

Radi bi zagotovili ravnotežje med tema dvema načinoma.

Tej sliki lahko rečemo zvončna krivulja učljivosti. Spodaj je trak, ki kaže na umsko stanje učencev. Če gremo od najbolj zaprtih ljudi do najbolj odprtih za učenje, so njihova umska stanja takšna: aroganca,cinizem, skepticizem, učitelj, učenec, zaupljivost, lahkovernost in naivnost.

Najboljši položaj za učenje je na vrhu zvončne oblike. To pomeni, da je posameznik v ravnotežju umskega stanja učenca in hkrati učitelja. Da je zdravo skeptičen in hkrati zaupljiv. To pomeni, da je sposoben v umu zadržati nek predlog/izjavo/miselni konstrukt, brez da bi ga naivno in lahkoverno sprejel ali cinično in arogantno zavrnil.

To pomeni z odprtim umom zdravo zaupljivo in hkrati zdravo skeptično pretehtati informacijo. To je tisto umsko stanje, ki ga želimo ohranjati v času našega druženja. Na ta način bomo v najboljšem položaju za učenje.

Če ste pozorno prebrali napisano o načelu učljivosti, potem vam je jasno, da nihče na tem svetu ne more biti samo učitelj ali samo učenec. Vsak človek, ki ga strastno zanimajo odgovori na temeljna vprašanja o sebi in svetu okoli nas, nenehno prehaja iz faze učenca v fazo učitelja. Tako bo tudi na naših druženjih. Nikakor ne želim biti vaš guru, ki vas bo popeljal v boljši svet. Te odgovornosti ne bom nikdar prevzel, ker se mi še ni popolnoma zmešalo. Prav tako kot vi, se bom tudi sam na teh učno-raziskovalnih delavnicah učil hkrati z vami. Vloge učenca in učitelja si bomo nenehno izmenjavali. Zelo logično je, da bo na začetku pobuda in učiteljstvo na mojih plečih, kasneje pa sem prepričan, da temu ne bo več tako. In komaj čakam ta dan, ko se bo lahko usedel v »šolsko klop« in prepustil nekomu od vas, da bo odprl temo, pri kateri bomo vsi ostali odprtih ust.

Ljudje bi morali z veliko skrbjo tehtati njihove vire informacij. Ljudje brez problema zavrnejo določene informacije zato, ker se ne skladajo z njihovimi spoznavnimi vzorci (spoznavno neskladje ali kognitivna disonanca). Poleg tega moderne inštitucije (mainstream mediji in izobraževalne, cerkvene, znanstvene in druge) nenehno vplivajo na javno mnenje tako, da posmehovalno napadejo iskalce RES-JE in informacije označijo za teorijo zarote in nepomembne za tehtanje. Na ta način želijo nadzirati človeške zaznave in  s tem omejiti to, kar bi ljudje lahko začeli razumeti.

S tem, ko omejujejo to, kar bi ljudje lahko razumeli, pravzaprav omejujejo to, kar so ljudje sposobni narediti ali spremeniti ali ustvariti.

Biti moramo skeptični glede tega, od kod prihaja informacija. Zato bom ves čas poudarjal, da mi ne verjamete. Najslabše je, če nekomu nekaj verjamete. Sami morate prevzeti odgovornost in pretehtati informacije s svojega gledišča. Opraviti morate introspekcijo/samoopazovanje, da boste res znotraj sebe občutili ali informacija resonira/odmeva z RES-JE. Vsak ima to intuitivno kapaciteto oziroma notranjo inteligenco, da ve/čuti, kaj je PRAV in kaj je NAROBE.

 

 

 

Zaključek

Zaključna misel za začetek pustolovščine

Pa smo pri koncu tretjega eseja, ki zaokrožuje spoznavanje tematik in načinov, na kateri se bomo lotelavi učenja in raziskovanja. Upam, da sem bil pri obravnavi dovolj natančen in hkrati preprost, da je informacija lahko zvenela z vami. Najtežje delo je zapletene stvari povedati preprosto. Je pa hkrati nujno, saj se vsi, ki ste prebrali eseje, prvič srečujete s tovrstno obravnavo mejnih tematik.

Želim si, da mi je uspelo spodbuditi radovednost v vas, kajti najbolj zanimive stvari šele prihajajo. Naša dolžnost je, da si priborimo nazaj svojo suverenost in svobodo v tem svetu in tudi v drugih kraljestvih bivanja. Vendar za to potrebujemo pogum in predanost ter dobro samopodobo.

Ali nam bo uspelo?

Tega ne želim napovedovati ali vam dajati lažnega upanja. Kar me najbolj krasi, je iskrenost in ne bom vam obljubil ničesar drugega kot pustolovščino, na katero se drzne podati le redko kateri človek. Le iz takšne pustolovščine se lahko razvijejo pogoji, ki nam odprejo vrata v svet, ki si ga vsi tako želimo.

Vse pravice pridržane.