Predavanja najdete v menijski vrstici (pod zavihkom: Video vsebine predavanj) ali preprosto kliknete na gumb spodaj.

V kolikor se želite pridružiti predavanj v živo, pišite na mail: ljudska.pisarna@gmail.com

Zaradi dogodkov, ki se odvijajo s svetlobno hitrostjo in zaradi majhne skupine prostovoljcev ljudske pisarne, ki se trudimo v našem prostem času, da informacije in znanja prihajajo do vas, si pridržujemo pravico do sprememb. V kolikor pride do sprememb v datumu ali vsebini delavnic vas bomo obveščali sproti. Prosimo vas za razumevanje.

 

Predstavitev zamisel Ljudske pisarne

Iskreno pozdravljeni

drage sestre in dragi bratje,

brezpogojno ljubeče,
svobodno,
srečno in zadovoljno,
v miru in v sožitju,
v harmoniji in v radosti,
solidarno in sodelujoče,
z modrostjo in znanjem
vam podarjam vedenje iz tega nagovora
po načelu ISTOvrednosti v obilju za vse.

Kličejo me primož in sem sin ostoja in marjete iz maribora. Želim si, da vse druge informacije o meni črpate iz mojih gostiteljsko usmerjenih misli in dejanj.

Ker je moje bitje živo, vam to ne bo delalo težav.

Malce drugače je z ubesedeno zamislijo Ljudske pisarne, ki je za mnoge med vami neoprijemljiva in zaenkrat prazna ideja, zato si bom vzel nekaj minut in vam jo strnjeno predstavil, saj si členi te zamisli srčno želimo, da bi jo z energijo polnilo čim več dobrosrčnih in dobronamernih ljudi.

Le v takšnem primeru lahko zamisel »oživi« in postane samostojno živeča in ko se bo to zgodilo – prepričan pa sem, da bo to v kratkem – mi takšne  uvodne predstavitve hvala bogu več ne bo potrebno izvajati.

Zamisel se je porodila slovenskim raziskovalcem okultiranega vedenja/znanja o mikrokozmosu/mali arkani (delovanju človekove psihe) in makrokozmosu/velike arkani (pravila delovanja božanske matrice/Naraven zakon).

Neveden človek bi si mislil, da je slučaj, da smo se raziskovalci okultiranih znanj po desetletjih samostojnih raziskovanj po naključju spoznali in nadaljevali naše raziskovalno in informativno-izobraževalno delo skupaj. Seveda vemo, da se nič na tem svetu ne zgodi naključnega, zaradi delovanja 5. kozmičnega načela delovanja božanske matrice – načela vzroka in posledice.

Naši poglobljeni raziskovalni in učni rezultati kažejo, da se človeštvo nahaja v multidimenzionalnem sistemskem in posledično pravnem blodnjaku. Ta multidimenzionalen labirint je tako mogočen, da je potreben izjemen miselni napor, da človek uspe vsaj pogojno/delno razbrati pristno realnost, ki so jo črni svečeniški magi in njihovi odpadniški plačanci v tisočletjih korak po koraku preplastili z lažjo in prevarami.

Seveda obstaja izhod iz tega multidimenzionalnega blodnjaka. Prepričani smo, da obstaja mnoštvo izhodov, vendar moramo najprej prepoznati položaj, status in kapaciteto, v katerem se je človeštvo znašlo. Nič kaj lahka naloga, saj ta izziv pomeni soočiti se z neverjetno velikim številom močno zapečatenih negativnih program, vzorcev in prepričanj, ki so vzrok za to, da smo ljudje sprejeli laž za res in res za laž.

Ubesedena zamisel Ljudske pisarne zato ni neka gospodarska organizacija ali politična stranka ali kaka druga komercialna entiteta, saj gostiteljske zamisli ne morejo napolniti listi počečkanega papirja. Ubesedeno zamisel Ljudske pisarne zato polnijo izključno verodostojni, odgovorni in suvereni  ljudje s pomočjo podarjene jim božanske iskre in njene gostiteljske usmerjenosti. Živi inteligentni ljudje ne potrebujemo listov papirja, da uredimo naše medsebojno sodelovanje in občevanje.

Zanimivo je, da je zamisel dolgo zorela in več let smo tej zamisli dajali energijo redki posamezniki – raziskovalci.

Danes – v teh težkih časih – ko je človeštvo na dokončni preizkušnji zavedanja o našem božanskem izvoru, ubesedeno zamisel Ljudske pisarne polni toliko dobronamerno in gostiteljsko usmerjenih sester in bratov, ki živijo na zemlji slovenskih dežel, da je le-ta na dobri poti, da se osamosvoji in samostojno »zaživi« ter tako postane naša skupna zamisel.

Eden od »učinkov tega polnjenja« so tudi najrazličnejša omizja, ki predstavljajo interesna raziskovalno-aktivistična področja, ki združujejo ljudi znotraj same izvorne ubesedene zamisli Ljudske pisarne.

Zelo dobro se je med dobrosrčnimi in dobronamernimi ljudmi »prijel« tudi informativno-izobraževalen kanal »ljudska pisarna«, ki deluje na medčloveški izmenjavi informacij in znanja med slovensko populacijo in seveda tudi širše. Temeljno poslanstvo členov ljudske pisarne je potrpežljivo slikati tretjo pot. Torej pot, ki vodi v rajsko družbo popolnega obilja za vse. Seveda je ta pot posuta z mnogimi preprekami, ki pa so le prepreke, izgrajene v našem travmatiziranem umu. Za omizjem ljudske pisarne so zato nastali mnogi leposlovno-raziskovalni prispevki v obliki esejev pa tudi delavnice z napotki, ki lahko pomagajo človeku na poti opolnomočenja in opolnosrčenja.

Nastajajo tudi mnoga nova omizja, med katerimi nekatera že dobivajo svojo manifestacijo tukaj na Zemlji. To so omizja: Pra-Banka, Pra-Arhiv …

Ta omizja torej delujejo kot vzporedne/paralelne gostiteljske strukture znotraj pobesnelega parazitskega plesa.

Ker bom sedaj izjavil, da je temeljna energija, ki povezuje in ohranja omizja živa in živahna, LJUBEZEN, boste morda mnogi zavili z očmi in si mislili: »Še en, ki so ga polna usta ljubezni.«

Zato vas sprašujem: »Ali ste kdaj zares iskali odgovor na vprašanje, kaj je ljubezen?«

Ubesedena zamisel ljubezen namreč v svojem zelenem pomenu ne išče privlačnosti v zunanjem materialnem svetu, ampak v vašem/našem notranjem svetu.

»Ja, saj vem, najprej moraš imeti rad sebe, da bi lahko imel tudi druge. Stara finta.« bi lahko ugovarjali.

Prav imate. To je stara finta, ki pravzaprav o ljubezni ne pove nič. Kaj nič. Celo škodi tej božanski zamisli, ki je ubesedena v ljubezen.

Pa vendarle vsa izražena ljubezen izvira iz vašega/našega notranjega sveta. Izvor ljubezni je zares in dejansko v našem notranjem svetu iz katerega se širi in manifestira navzven. Problem je v tem, da danes na svetu v veliki manjšini živimo ljudje, ki smo sploh poiskali ključe, ki odpirajo vrata v naš notranji svet. Kako pa boš ljubil sebe, če še nikoli nisi vstopil do samega izvora ljubezni – v svoj notranji svet?

Seveda iz povedanega kar kriči vprašanje: »Ja kje pa najdem te ključe, ki odpirajo vstopna vrata?«

To je ta pustolovščina, na katero vas členi Pra-Sindikata vabimo – iskanje ključev – kajti uspeh pustolovščine se meri z znanjem in vedenjem o delovanju človekove psihe na eni strani in delovanju pravil v božanski matrici na drugi strani. Torej vedenje o delovanju mikro in makrokozmosa.

Če torej povzamem: prava, pristna, čista ljubezen je neločljivo povezana z ZNANJEM/VEDENJEM. Tisti, ki se dalj časa družimo v okviru krovne zamisli Pra-Sindikat zagotovo razumemo te besede, saj jih vsakodnevno tudi manifestiramo/materializiramo.

Toliko za ta uvodni nagovor v zvezi z veličastno in gostiteljsko usmerjeno ubesedeno zamislijo Pra-Sindikat.

Sem preprost človek iz ulice. Nič na meni ali v meni ni takšnega, da bi me lahko proglasili za nekaj posebnega.  Sem prebujen in prebujeni ste tudi vi. Sem na dobri poti poduhovljenja, ampak tudi vi ste na tej poti.

Morda je razlika med mano in večino vas le ta, da se sam tega zelo dobro zavedam, sami pa še niste dovolj ozavestili tega procesa.  Človek namreč, ki se prebudi iz globokih sanj – celo globoke hipnoze – namreč v vsem najprej vidi senzacijo. Tudi sam sem šel skozi to fazo, zato to govorim iz lastnih izkušenj.

Vendar pa prebujenje nikakor ni dovolj, da bi lahko pričeli ustvarjati novo zlato dobo v rajskem vrtu popolnega obilja za vse kar tukaj na Zemlji. Potreben je korak v poduhovljenje/razsvetljenje, ki se izrazi na mnoštvo načinov, vendar je najbolj prepoznaven v radovednosti. Poduhovljen človek si nenehno zastavlja vprašanja in išče odgovore na njih.

Zaradi tega sem si že decembra 2019, ko so se pojavile informacije iz Wuhana o skrivnostnem smrtonosnem virusu, postavil na videz preprosto vprašanje: »Kaj sploh je virus?« saj nisem imel niti pojma o odgovoru in sem si podobno kot večina ljudi preprosto ustvaril mnenje na podlagi informacij iz mainstream virov.

Dober mesec dni časa je trajala moja raziskavica in odgovor na dokaj preprosto vprašanje je postal precej zapleten, saj še danes lahko odgovorim nanj zelo dvoumno: »Smrtonosen virus ne obstaja – pa vendarle obstaja«.

In to dvoumnost bi vam rad v jedru tega nagovora pojasnil.

Ali obstaja patogen oziroma smrtonosen virus/virusi kot je SARS- CoV-2?

Ali je pristna/prava znanost res nekaj, kar ne smeš za nobeno ceno izpraševati?
Ali pa je to morda sistem prepričanj, religija in črn – zelo črn parazitski kult?

Eno od najbolj napačnih učenj v moderni medicini, ki temelji na teoriji patogenih mikrobov Louisa Pasteurja, je vsekakor učenje o virusih kot izzivalcih infekcijskih bolezni. Ta laž spakirana v znanstveno dogmo, je v drugi polovici 20. stoletja dobila izjemno obravnavo in to ne slučajno. Izza nje danes stoji vsa svetovna znanstvena elita (bolje psevdoznanstvena) in skoraj vse vodilne znanstvene avtoritete. To niti ni čudno, saj se je prav ta dogma pokazala kot odlično sredstvo, ne samo za dobičkonosen posel pri prodaji cepiv, ampak tudi kot učinkovit način, da ljudje ostanejo v strahu in da se jim po potrebi odvzamejo elementarne pravice s pomočjo vsiljevanja zakonov o obveznem cepljenju ali pa zapiranja v karanteno (hišni zapor).

Z  vnašanjem strupov preko cepiv v kri, postanejo milijoni ljudi (če ne umrejo) dobičkonosen medicinsko-farmacevtski mafijski posel z dolgoročno zastrupljenimi pacienti. Poleg ljudi ta donosen posel zaobjema tudi vse domače živali. Istočasno lahko moderna psevdomedicina zahvaljujoč »smrtonosnim virusom« spretno »maskira« dejstvo, da ne samo da ne zdravi niti ene same kronične bolezni, ampak da niti ne pozna njihovega resničnega vzroka.

Vendar pa nemški virolog dr. Stefan Lanka že leta trdi, da do sedaj še nihče ni podal niti enega dokaza, da je katerakoli infektivna bolezen nastala zaradi virusa. Prav tako trdi, da niti en tak virus do sedaj ni bil izoliran.

Da bi lahko dojeli, kako deluje ta zastrašujoča prevara, moramo pogledati pobližje, kaj so zares virusi in kako delujejo. O tem govorijo podatki, ki so jih na plano prinesli tisti, ki so jih leta študijsko preučevali in niso pristali na laž. Dr. Stefan Lanka je samo eden izmed njih.

»Viruse ne more ubiti niti mleko matere niti zelišča niti čaji ali katerikoli preparat, ki se pojavlja na tržišču domnevno zaradi krepitve imunskega sistema v borbi z virusi. Virusi so odporni na ekstremno visoke in nizke temperature. Virus je najmanjši delček, na katerega reagira telo. Virusi so mnogo manjši od bakterij. Bakterija je enota življenja, ki je in izloča proizvode svojega metabolizma, ima življenjsko dobo, se izčrpava, ima seks s prisotnim DNK in se tako reproducira. Ko ostari, tudi umre. Tehnično gledano pa virus ni živo bitje. Virusi nimajo življenjske dobe in so lahko večni,« pojasnjuje svoje opazovanje dr. William Vong.

Že leta 1923 je bila objavljena knjiga: »Bechamp ali Pasteur? Izgubljeno poglavje v zgodovini biologije« (orig. Béchamp or Pasteur? A LOST CHAPTER IN THE HISTORY OF BIOLOGY), ki jo je napisala Ethel Douglas Hume in z isto tematiko se je pozabaval Pearson leta 1942 v knjigi: »Pasteur: plagijator, prevarant – teorija mikrobov je eksplodirala« (orig. Pasteur: Plagiarist, Impostor – the Germ Theory Exploded).

Obe knjigi nista imeli medijske promocije, da bi lahko postali popularni. Ravno obratno, zdi se, da sta bili pred javnostjo spretno skriti. Celo danes o njiju zelo malo vemo, čeprav je v Angliji leta 2006 izšla še ena izdaja. Obe knjigi razkrivata težak spor, ki  je sredi in koncem 19. stoletja potekal v medicinskih krogih v Franciji glede tega, kako nastajajo bolezni. Na eni strani je bil uglednen profesor iz medicinske fakultete in biokemik Antoine Bechamp (1816 – 1908), katerega ustvarjanje in delo pozna danes nasploh malo zdravnikov in na drugi strani poveličan Louis Pasteur (1822 – 1885), kemik, ki je proučeval fermentacijo in ki je prišel v vse šolske učbenike.

Iz tega znanstvenega spora je kot zmagovalec prišel Louis Pasteur, ki je bil takrat družbeno vplivnejši, čeprav v medicinskih krogih ni imel velikega ugleda. Pridobil si ga je pozneje, zahvaljujoč medijem in močnemu poslu, ki ga je razvila industrija vina in piva, ki koristi proces fermentacije, kar je tudi Pasteur raziskoval za njihove potrebe.

Čeprav je sam Pasteur pred koncem življenja priznal, da je naredil napako v smislu teorije o mikrobih, je na njegovih postulatih zasnovana moderna biološka teorija, na kateri sloni celotna moderna medicina.

Tako danes v vseh medicinskih učbenikih piše, da največji del bolezni v človeškem organizmu (pa tudi pri živalih in rastlinah) nastane z delovanjem mikroorganizmov (virusov, bakterij in glivic), ki iz zunanje sredine vstopajo v organizem in ga zastrupijo. To sproži reakcijo imunskega sistema in vnetja. Z nadaljnjim razmnoževanjem mikroorganizmov v tkivih lahko nastanejo težke degenerativne spremembe. Pasteur je trdil, da je od vrste mikroba odvisno, katera bolezen se bo v organizmu razvila.

Robert Koch (1843 – 1910) je kasneje poizkušal klasificirati vse te mikroorganizme, ki izzovejo bolezni in jih tudi čim več odkriti. Po tem Kochovem načelu so mikrobi vedno iste oblike in se prenašajo iz enega organizma na drugega, iz živali na človeka.

Pasteurove znanstvene predpostavke se še danes uporabljajo v medicinski diagnostiki in znanosti. To pomeni:

  1. Najde se žival ali človek z določeno boleznijo.
  2. Iz tkiva se izolira mikroorganizem v določeni kulturi.
  3. Ta se vstavi v telo zdrave eksperimentalne živali in ko le-ta zboli – se zaključi, da ima ta žival isti patogen kot originalna.

In to je bil dokaz (in še danes je) kako nastanejo bolezni. Simptom manj ali več dajo v niz simptomov, značilnih za ta mikrob. Moderna medicinska diagnostika je tako postala enigmatika oziroma veščina reševanja ugank. Večkrat isti simptom označuje različne bolezni in ista bolezen se lahko izrazi z različnimi simptomi  – po načelu »lahko da je, ampak ni pa nujno«. Študenti medicine se zato pretvarjajo v stroje za ponavljanje: simptom – vzrok – bolezen –terapija, pri čemer mnogi sčasoma popolnoma izgubijo smisel za razmišljanje s svojo glavo. Posumiti, da z blagoslovljeno medicinsko stroko nekaj v temelju ni v redu, bi predstavljalo pravo krivoverstvo.

Tako sta Pasteur in Koch postavila temelje monomorfizma, medtem ko je moderna medicinska znanost napravila celo paleto antibiotikov za določene patogene klice. Zahvaljujoč »genialni« praksi enega psevdo zdravnika, ki se je spretno s pomočjo falsificiranja/ponarejanja uspel prebiti do članstva v anlgeškem Kraljevkem zdravniškem društvu in do zdravniške diplome Edwarda Jennerja – se je oblikovala ideja, da se je proti virusom najbolje boriti s pomočjo cepljenja, to je z aktiviranjem imunskega sistema preden virus prispe do organizma.

Farmacevtska industrija je bila navdušena nad to idejo in narejena so bila prva cepiva (z zakrnelimi virusi) za vse posamezne bolezni. Do 1950. leta so praktično vsi poznani virusi bili pod nadzorom in stotine milijonov ljudi se je cepilo. Z ene strani je ustvarjen dobičkonosen posel s cepivi in z druge strani v »civilizirani« družbi ni več tuberkuloze, otroške paralize, kolere, davice, črnih koz, bubonske kuge …

Današnji zdravniki zelo samozavestno pravijo, da je zahvaljujoč moderni medicini, antibiotikom in še posebej cepivom izkoreninjeno veliko število infektivnih bolezni. Istočasno isti zdravniki niso v stanju pojasniti, od kod prihajajo novi smrtonosni virusi kot je to ebola, HIV, legionarska bolezen, ptičja gripa, tuberkuloza odporna na antibiotike …

Da bi bila skrivnost še večja, so se v zadnjih petdesetih letih pojavile popolnoma nove bolezni, za katere se prav tako ne ve, kako so nastale. In pojavljajo se v tako velikem številu ravno v »civilizirani družbi«, da so dobile epidemiološke razsežnosti. To so: povišan krvni tlak (hipertenzija), razna srčna obolenja, diabetes, rak, Alzheimerjeva bolezen, multipla skleroza, avtizem, shizofrenija …

Za razliko do Pasteurja je Antoin Bechamp trdil, da vsi mikroorganizmi prihajajo iz samih živih bitij, iz tkiv – še posebej iz tkiv v tekoči obliki/krvi in da so pleomorfni, kar pomeni da menjajo obliko (pleo = sprememba; a morphe = oblika), ki je odvisna od spremembe stanja v okolju, v katerem se nahajajo (pH vrednost, količina kisika, stupov, prostih radikalov …). Bechamp je na ta način prvi postavil teorijo pleomorfizma.

Po doktorju Bechampu torej virusi prehajajo v bakterije, te v glivice in nazaj. Ko se razvijajo v laboratorijskih pogojih pod točno določenimi pogoji so streptokoke vedno streptokoke, če pa se jim zamenja pH vrednost medija v katerem rastejo, se bo ta strep bacil spremenil v nek drugi mikrob.

V šolah pa se bakterije vzgajajo na vedno istih podlagah. Na primer vsi »strep« organizmi v bolnišničnih laboratorijih se vedno vzgajajo na podlagi iz sterilne človeške ali zajčje krvi, pomešane z agarom (vrsta alge, ki se pri tem koristi). Če so vzgajane na isti krvni agari in pri istem specifičnem pH-ju (7,6 – 7,8) in pri določeni temperaturi, potem vsi mikroorganizmi rastejo na isti način – vse streptokokne bakterije so v obliki žogic v vrsti. Če bi se pogoji spremenili bi tudi bacili spremenili obliko. Pleomorfizem pomeni, da je telo domačina udeleženec v infekcijah in infektivnih boleznih, torej nasprotno od tega, kar so trdili Koch in Pasteur, ko so verjeli, da je organizem sterilen in da je zato živ organizem samo pasivna žrtev mikrobov.

Za razliko od pleomorfizma, monomorfizem precej tega ni v stanju pojasniti. Odpornost proti nekaterim bakterijam postaja vedno večja. Bakterija ne mutira v obliko, ki je odporna na antibiotik, ona se pravzaprav menja, razvija drugače, menja obliko. To je velika razlika. Mutacije se redko dogajajo, pleomorfizem pa se dogaja nenehno.

Drugi problem je, da zagovorniki monomorfizma niso sposobni napraviti primerne klasifikacije mikroorganizmov – na primerne družine, rodove, vrste in da med njimi naredijo povezave.

Da v vodi obstaja nekaj, kar je živo, je odkril že v 17. stoletju Antonie Philips van Leeuwenhoek (tvorec prvega mikroskopa – to so pravzaprav debela očala, s katerimi je opazoval drobcene delce). Ko je tako opazoval vzorce deževnice, je opazil, da je v njej »nekaj živega«. Nekoč je zbral svežo deževnico in jo dal v epruvete, ki jih je zapečatil. V začetku se ni nič dogajalo. Tudi po nekaj dnevih ni bilo nikakršnih sprememb. Četrtega dne pa so se pojavile majčkene pikice, ki so migetale v vodi. Leeuwenhoek ni mogel pojasniti, od kod so prišle, razen na način, da so nastale v sami vodi. Vendar zainteresiranih za ta pojav takrat ni bilo.

Bechamp je prvi začel trditi, da vsi mikrobi (virusi, bakterije in glivice) v telesu nastajajo iz majčkenih pikic v krvi, ki jih je on imenoval mikrozime (ali somatidi ali protiti ali eksozomi). Protit je nemška beseda, medtem ko je francoska somatid. Angleži sploh nimajo besede za ta fenomen.

Protiti se jasno vidijo, če gledamo pod mikroskopom, in če je podloga dovolj temna. To so najmanjše oblike proteinov – to so torej najmanjše oblike življenja. Najmanjša oblika življenja torej ni celica, kakor je še pred 300 leti trdil William Harvey in česar se moderna biologija še danes oklepa. Razlog zakaj mnogi biologi še danes ne vidijo protitov je zato, ker jim v šoli nihče ni povedal, da jim morajo videti.

Protiti se nahajajo v krvi vsakega živega bitja. Ko se premaz krvi pusti na laboratorijski plošči dan ali dva, se dobesedno vidi, kako gredo iz rdečih krvnih telesc mikroorganizmi, torej mikroorganizmi, ki se menjavajo in razgrajujejo v patološke oblike, medtem ko se proces gnitja nadaljuje. Ko je gnitje končano, ko ni več ničesar, kar bi bakterije lahko pojedle, se ponovno razstavijo in »izginejo«, ker se vrnejo v obliko drobcenih pikic.

Glede na to, da so protiti uničenih bakterij še dalje živi, to pomeni, da so le-ti živi konec in začetek vseh celic, organov, tkiv – bitij fizičnega življenja. Vse žive oblike nastajajo iz protitov z njihovim utelešenjem. Oni jedo sami sebe in se ponovno rojevajo. In to je tudi načelo uroborosa (ouroboros) – kače, ki je svoj rep – starodavnega simbola večnega življenja. Protiti so vedno v organizmu, za razliko od parazitov, ki prihajajo v organizem od zunaj in s katerimi lahko pridemo v stik najpogosteje zaradi slabe higiene.

Po Beshampovi pleomorfni teoriji se protiti/mikrozime/eksozomi/somatidi v telesnih tekočinah v odvisnosti od tega, koliko je organizem zastrupljen zaradi kislosti okolice, zbirajo, povezujejo med seboj in začnejo preobražati v viruse, bakterije ali glivice in po potrebi čistiti zastrupnjeno notranje okolje živega organizma oziroma kisel medij. Ker razvijajo svoje posebne oblike – viruse, bakterije, glivice – izvajajo svoj lasten metabolizem in tako začnejo ustvarjati tudi odpadne proizvode metabolizma – kisline, ki so za okolje in telesne tekočine škodljive. Ti strupeni odpadni proizvodi so vzrok za vnetja in podpirajo nadaljnjo rast teh mikroorganizmov oziroma njihovo razmnoževanje, kar za njih ustvarja še bolj ugodno okolje. V določenem stadiju je njihov razvoj popolnoma patogen (izzove bolezen) in parazitski.

Zato so mikroorganizmi posledica in ne vzrok za bolezni.

To je kratek izvleček iz razsikave preprostega človeka iz ulice, ki si postavlja prava vprašanja in išče odgovore na njih. Patogeni virusi, kot nam jih predstavlja moderna medicinska psevdoznanost zadnjih 100 in več let, so debela parazitska LAŽ in so proizvod težko bolnega uma.

Takšen je torej moj odgovor in vem, da bodo govorci za mano, ki so poduhovljeni strokovnjaki medicinske stroke, to potrdili in k tem zaključkom dodali še tiste podrobnosti, ki jih kot nestrokovnjak nisem niti raziskoval.

Patogeni virusi – torej taki, ki povzročajo bolezen fizičnega telesa – NE OBSTAJAJO, je prvi del moje odgovora v uvodu. Pa vendar sem v uvodu trdil, da hkrati obstajajo tudi patogeni virusi in verjamem, da vas zanima, kako bom v nadaljevanju poskušal pojasniti to dihotomijo/nasprotje v moji izjavi.

Približno pred tremi leti sem začel objavljati izsledke raziskav iz vidnih in nevidnih svetov v leposlovni obliki esejev. Zagotovo se bo kdo med vami v sebi nasmehnil izjavi, da moje dokaj obširno in intenzivno raziskovalno in leposlovno delo zadnjih nekaj let nikoli ni bilo samostojno – da so me (in me tudi sedaj) pri raziskovanju teh svetov vedno podpirajo gostiteljsko usmerjeni kozmični prijatelji – z lahkoto jih imenujem angeli varuhi – ter vodijo moji roki pri pisanju.

To sem najbolj jasno zaznal zato, ker čez dan (nikdar zvečer ali ponoči) pišem in ustavarjam in šele zjutraj pregledam in preberem proizvode iz prejšnjega dne. In največkrat se zgodi, da sem nad vsebino in leposlovno obliko nemalo pozitivno presenečen.

Podobno je bilo pri pisanju prvega izmed vseh esejev – torej v zadnji četrtini leta 1918 – ko sem že v uvodu napisal, da je človeštvo napadel smrtonosen virus, ki sem ga slikovito imenoval »možganožer«. Kasneje sem seveda svoja dognanja o tem smrtonosnem virusu skokovito dopolnil in bi danes ta smrtonosen virus raje slikovito imenoval »umožer«.

Ta dognanja seveda niso samo plod moje bujne domišljije, ampak so podkrepljena s trdim raziskovalnim delom in analizo znanstveno-raziskovalnih dognanj mnogih velikih raziskovalcev in mistikov – na primer Carla Gustava Junga, Pjotra Demnjanovič Uspenskega, Georga Gurdjieffa in mnogih drugih.

Kot naročeno sem pred nekaj dnevi zasledil na eni izmed internetnih platform video z naslovom Množična psihoza – Kako je celotna populacija postala umsko bolna?, ki na najboljši in strnjen način govori točno o tem, kar vam želim v nadaljevanju predstaviti. Še zmeraj dvomite o angelih varuhih, ki me podpirajo?

To mi je nemalo olajšalo delo, kajti s pomočjo povzetka iz tega video materiala bi vam rad predstavil diagnozo za to smrtonosno virusno obolenje pandemičnih razsežnosti.

Mase ljudi nikoli ne zanima to, kar je res. Raje se obrnejo stran od dokazov, ki niso po njihovem okusu. Raje poveličujejo napako, če jih napaka zapeljuje. Kdor jih lahko polni z iluzijo, je z lahkoto njihov gospodar. Kdor poskuša uničiti njihovo iluzijo, je z lahkoto njihova žrtev.
(Gustav le Bon)

Kaj torej povzroča akutno bolno stanje kolektivne človeške psihe, da zgornji citat drži kot pribito?

Glede na psihologa Karla Gustava Junga, največja nevarnost za človeštvo niso sile narave niti katerakoli fizična bolezen, ampak človekova nesposobnost upravljati s silami naše lastne psihe. Mi smo sami sebi največja nevarnost in sovražnik. Poznan je latinski izrek »homo homini lupus« ali »človek je volk človeku«.

Jung je tudi trdil, da je v tranzicijski civilizaciji  – in danes je ta tranzicija biblijskih razsežnosti evidentna – ta latinski izrek sicer žalostno, ampak neizpodbitno dejstvo. In zato volčje predatorske težnje postanejo najbolj jasno vidne v zgodovinskih obdobjih, ko umska obolelost postane družbena norma ne pa izjema. Jung jo je imenoval umska/psihična epidemija/pandemija.

Nadalje je rekel naslednje: »Zares postane jasno šele v taki tranziciji, da ne lakota ne potresi ne mikrobi ne rak, ampak je človek sam sebi in drugim ljudem največja nevarnost zaradi preprostega razloga, ker proti umski epidemiji ne obstaja primerne zaščite in to je neskončnokrat bolj uničujoče kot najhujše naravne katastrofe.« (Carl Gustav Jung: Simbol življenja)

Najhujša od vseh umskih epidemij pa je epidemija množične psihoze. Epidemija množične psihoze je epidemija blaznosti in se pojavi, ko velik del družbe izgubi stik z realnostjo in pade v hudo zablodo. Tak fenomen seveda ni nobena fikcija. Samo poglejte si današnej poblaznele čase. Dva takšna primera množične psihoze iz zgodovine lahko izpostavimo, ki jih vsi poznate. Prvi je lov na čarovnice v 16. in 17. stoletju in drugi vzpon totalitarizmov v 20. stoletju. Tisoče in tisoče ljudi – seveda večinoma žensk – je bilo ubitih na grozovite načine. Ne zaradi kakršnegakoli zločina, ki bi ga storile, ampak zato, ker so postale grešni kozli popolnoma nore in poblaznele družbe. Francis Hill je v knjigi (Zabloda Satana) napisal: »V nekaterih švicarskih vaseh je bila živa komajda kakšna ženska, potem ko se je blaznost ljudi izpela.«

Ko se pojavi masovna psihoza, so rezultati uničujoči. Jung je raziskoval ta fenomen in zaključil, da posamezniki, ki tvorijo okuženo družbo, postanejo etično, moralno in duhovno sprevrženi/razvrednoteni in nezavedno potonejo v sprevržen intelektualen nivo. Postanejo nerazumni, neodgovorni, čustveno negativni, nepredvidljivi in nezanesljivi, zato zločine, ki jih kot posamezniki ne bi nikoli storili, preprosto delajo kot skupina, očarana z blaznostjo. Kar je pri tem najhujše, je to, da se tisti, ki trpijo od masovne blaznosti,  ne zavedajo tega, kar prihaja. Torej za poblaznele ne obstaja arhimedova točka, iz katere bi lahko opazovali to isto kolektivno blaznost.

Ampak kaj povzroči masovno psihozo?

Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo najprej raziskati, kaj vodi človeka, da se mu zmeša?

Obstaja mnogo potencialnih sprožilcev za poblaznelost kot so pretirana uporaba drog in alkohola, poškodbe možganov in druge bolezni, ampak to nas v primeru aktualne masovne poblaznelosti ne zanima. Le-to bom osvetlil s psihogenimi sprožilci, saj so le-ti najpogostejši krivci za masovne psihoze.

Najbolj razširjen psihogeni vzrok psihoze je poplava negativnih čustev, kot je strah pred pomanjkanjem in smrtjo, ki vodi človeka v stanje panike. Ko je namreč človek v stanju panike, išče sprostitev le-te, saj je psihično in fizično preveč izčrpavajoče, da bi lahko v takšnem hiperčustvenem stanju preživel daljši čas.

Beg iz stanja panike se lahko doseže tako, da se soočimo z grožnjo in na ta način porazimo strah,  ki povzroča grožnjo. Drugi način bega pa je ta, da doživimo živčni zlom.

Živčni zlom ne pomeni padec v stanje visoke psihične motnje kot mnogi mislijo, ampak pomeni preureditev izkustvenega sveta, ki zamegli prostor med dejstvom od fikcijo, zablodo in realnostjo, saj to pomaga nevtralizirati občutke panike in strahu.

Silvano Arieti, eden od najvišjih avtoritet s področja shizofrenije v 20. stoletju, je pojasnil psihogena koraka, ki vodita v blaznost:

  • najprej je faza panike, ko pacient začne dojemati in zaznavati stvari na drugačen način, zaradi česar je prestrašen, izgleda zmeden in ne zna pojasniti »čudne stvari, ki se mu dogajajo«.
  • Naslednjo fazo Arieti imenuje psihotični uvid, v kateri pacient uspe skupaj sestaviti stvari s snovanjem patoloških načinov vidneja realnosti, s pomočjo katerega lahko pojasni njegove nenormalne izkušnje. Ta fenomen se torej imenuje »uvid«, saj pacient končno uvidi pomen in povezave v njegovih izkušnjah. Vendarle pa je »uvid« psihotičen, saj temelji na zablodi in ne na prilagoditvenih in življenju prijaznih načinih povezovanja groženj, ki povzročajo paniko in strah.

Zablode torej dovolijo prestrašenemu človeku, da pobegne od poplave negativnih čustvev, vendar pa na način, da izgubi stik z realnostjo. Če torej lahko poplava negativnih čustev v slabotnem in ranljivem posamezniku, ki jo povzroči paničen strah, povzroči zivčen zlom, potem lahko množično psihozo povzroči velika skupina slabičev – večinoma poženščenih moških in pomožačenih žensk.

Masovna psihoza se razlikuje glede na zgodovinski in kulturni okvir okužene družbe. V moderni dobi je to vedno psihioza totalitarizma, ki je izgleda da je največja grožnja človeštvu tudi danes.

Artur Versluis je v knjigi Nova inkvizicija napisal: »Totalitarizem je moderen fenomen popolnoma centralizirane državne moči, skupaj z uničevanjem človeških pravic. V totalitarni državi obstajajo tisti na piedestalu moči in razvrednotene mase, ki so žrtve.«

V totalitarni družbi je populacija razdeljena v dve skupine: vladajoče in vladane in obe skupini gresta skozi patološko transformacijo.

Vladajoči so povzdignjeni v skoraj božji status, kar je v diametričnem nasprotju s človeško naravo, ki je zaradi značaja bivanja v tej realnosti nepopolno bitje, ki ga moč zlahka skorumpira.

Vladane mase na drugi strani so preobražene v odvisne subjekte teh patoloških vladarjev in so psihološko degradirani na nivo majhne dece. Hannah Arendt je totalitarizem poimenovala preobrazba same človeške narave.

Joost Meerloo je v knjigi Posilstvo uma napisal, da je totalitarizem, ki preobrazi družbo, zgrajen in vzdrževan na neprestanih zablodah/utvarah/iluzijah, saj samo zablojen moški in/ali ženska nazaduje do umskega stanja poslušne in pokorne male dece in preda popolen nadzor nad svojim življenjem tehnokratsko-patokratski eliti.

In samo zablojena vladajoča elita verjame, da poseduje znanje, modrost in bistroumnost, da lahko popolnoma nadzira družbo od zgoraj navzdol.

In samo pod urokom teh zablod lahko eni in drugi verjamejo, da bo takšna psihološko degradirana populacija vodila k čemu drugemu kot masovnemu trpljenju in družbenemu uničenju.

Merloo v knjigi nadalje pojasnjuje: »Totalitarizem je samo vprašanje reorganiziranja in manipuliranja koletivnih občutkov na primeren način.«

Splošna metoda za doseganje stanja popolne globalne poblazneslosti se imenuje menticide, ki v prevodu pomeni »ubiti um«.

Menticide je star zločin proti človeškemu umu in duhu, vendar je v aktualnih razmerah prenovljen. Je psihološka intervencija in pravna perverzija, preko katere vladajoč razred lahko odtisne v um mas oportunistične misli črnih svečeniških magov, ki nas nameravajo uničiti.

Menticide se začne s sejanjem strahu med splošno populacijo. Še posebej učinkovita tehnika za doseganje paničnega strahu je uporaba valov nasilja. Ta tehnika se uprablja tako, da se med valovi nasilja pojavljajo obdobja zatišja, vendar vsakemu obdobju zatišja sledi še večje nasilje.

Etika in morala sta vedno bolj razvrednoteni in učinki vsake nove propagandne kampanje postajajo močnejši.

Medtem ko strah pripravlja mase na umor kolektivnega človeškega uma, uporaba nagnusne propagande, ki širi dezinformacije in promovira zmedo okoli izvora grožnje in značaja krize, pa usodno pomaga zlomiti kolektiven um. Vladni uradniki in medijski pajaci/odpadniški plačanci uporabljajo nasprotujoča si poročila, nesmiselne informacije in celo debele laži samo zato, da bi zmedli prestrašene mase.

Velike laži in monotono ponavljani nesmisli zmedejo ljudi. Medtem ko mase ljudi še zmeraj iščejo razumne protiargumente za prvo debelo laž ali nesmisel, bodo totalitaristi napadli z novo in nato spet novo. Nikoli prej v zgodovini človeštva niso obstajala tako učinkvita sredstva za manipulacijo družbe in njeno preobrazbo v psihozo totalitarizma.

Pametni telefoni in družbena omrežja, televizija in internet – vse v povezavi algoritmi, ki širijo propagando in cenzurirajo tok neželenih informacij. Tak svet postane edini svet večine ljudi – čuti so preobremenjeni z umetnimi stimulacijami.

Ampak tukaj še ni konec parazitskega delovanja močvirskih stvorov, črnih svečeniških magov in izdajalskih odpadniških plačancev. Da bi povečali totalitarno psihozo, izolirajo žrtve in prekinejo normalno družbeno interakcijo/občevanje. Ko je človek sam in mu manjka občevanja z družinskimi člani, prijatelji, sodelavci …, postane le-ta mnogo bolj dovzeten za zablode iz več razlogov:

  • izgubi stik z silami pozitivnega primerjanja. Nismo vsi ljudje zasleplejni z mahinacijami vladajoče elite in mnogi lahko vidimo skozi laži nagnusne propagande, zato lahko osvobodimo druge od napada črnih svečeniških magov na njihov um. Če izsilijo izolacijo, potem moč pozitivnega primera v veliki meri izgine.
  • drugi razlog, da izolacija poveča učuinkovitost menticida (umora uma) je v tem, da človek kot tudi mnoge živalske vrste dovzeten za nove vzorce obnašanja kadar je izoliran. Vsak trener udomačenih divjih živali ve, da je potrebna izolacija in potrpežljivo ponavljanje dražljajev, da se žival lahko udomači. In s človekom v tem smislu ni nič drugače.

Totalitaristi seveda sledijo tej parazitski logiki. Zelo dobro vedo, da lahko njihove politične žrtve »udomačijo« tako, da jih za daljše časovno obdobje izolirajo.

Sami, zmedeni in bombandirani z valovi nasilja, ljudje ranljivi padejo v brezup. Nikoli prekinjen tok nagnusne propagande sprevrže njihov um, ki je nekoč bil sposoben racionalnega/logičnega razmišljanja, v igrišče neracionalnih sil in nereda v in zunaj njih, zato mase hrepenijo po bolj urejenem svetu.

V tem stanju obupa lahko totalitaristi naredijo odločilen korak. Ponudijo lahko izhod/rešitev – vrnitev v red, za katerega se zdi, da se z veliko hitrostjo izmika.

Vendar ima takšna lažniva rešitev visoko ceno: Mase ljudi se morajo odreči svobodi in sprejeti nadzor vladajoče elite nad vsemi porami življenja. Odpovedati se morajo svoji sposobnosti in od Pra izvora danih pravic, da so odgovorni za svoje življenje ter postati podložni in poslušni subjekti vladajoče patokracije (vladavina psihopatov).

Postopno torej logika in človeško dostojanstvo nista več mogoča v takem sistemu: obstaja samo vseprisotna atmosfera nasilja in projekcije sovražnika, zamišljenega v naši neposredni bližini. Tako se ljudje obrnejo drug proti drugemu in odpadniški plačanci seveda to spodbujajo.

To je patološko bolna družba in patološki nered. To je družba, ki jo je slikal George Orwel že leta 1948 v njegovi knjigi 1984.

Popolen nadzor v takšni obliki vladanja – ne glede na to, kako jo imenujemo (komunizem, fašizem, tehnokracija, patokracija …) in kdo jo vodi (znanstveniki, zdravniki, politiki, birokrati ali pa diktator) prinašajo nazadovanje, uničevanje in nenazadnje smrt množičnih razsežnosti.

Upam, da mi je uspelo skozi besede naslikati pandemične razsežnosti današnjega smrtonosnega virusnega obolenja, ki pa ni fizične, ampak umske narave.

Patogeni virusi – torej taki, ki povzročajo bolezen fizičnega telesa –NE OBSTAJAJO, je bil prvi del mojega odgovora v uvodu. Virusi v fizičnem telesu človeka so samo posledica zastrupitve telesa in če poenostavim, delujejo v bistvu kot »čistilci«, ki iz telesa izločajo poškodovane in umrle celice. Zato niso kužni in ne morejo povzročiti pandemije.

Večina ljudi pa niti ne ve, da je človeški avatar sestavljen iz mnogih energijskih teles, med katerimi je fizično telo le eno izmed njih. Večina ljudi prav tako napačno enači možgane z umom in to je še ena izmed zablod, ki smo jim priča v današnji razvrednoteni družbi. Um je namreč mnogo mnogo več, kakor samo možgani. In ne nehaja se v fizičnem, ampak astralnem človekovem telesu, ki se nahaja točno na sredini vseh človekovih energijskih teles.

In v tem astralni dimenziji bivanja poleg človekove božanske iskre žal delujejo tudi kozmični paraziti, ki jih sam imenujem močvirski stvori. Ti so namreč tisti, ki preko črnih svečeniških magov in s pomočjo črne magije v človekovo astralno telo in njegov um spretno vnašajo vsiljene misli in miselne vzorce, ki delujejo kot kužno in smrtonosno patološko virusno obolenje pandemičnih razsežnosti.

Koronavirusna bolezen zato ni bolezen fizičnega telesa, ampak je bolezen astralnega telesa in zato bolezen našega uma. Človeštvo je torej težko umsko zbolelo in posledice te bolezni bodo žal za mnoge usodne,  za tiste pa, ki smo sicer okuženi, vendarle pa hvalabogu ne usodno patološko, bo zdravljenje dolgotrajno in naporno.

Zato so najpomembnejša vprašanja, ki si jih mora poduhovljena manjšina postaviti – ali je možno takšno množično psihozo sploh preprečiti in/ali zaustaviti? Ali obstaja zdravilo za takšno nenavadno množično virusno obolenje človeškega uma?

Čeprav poduhovljen človek ne more nikoli biti popolnoma prepričan o prognozah razvoja množične blaznosti, obstajajo koraki, ki pomagajo ustvariti zdravilo. Ta naloga seveda nikakor ni lahka, saj zahteva aktivacijo mnogih različnih pristopov mnogih različnih ljudi.

To je zelo logično, saj je virusni napad parazitskih črnih svečeniških magov in izdajalskih odpadniških plačancev večplasten in večstranski. Zato mora biti tudi samoobramba in protinapad večstranski in večplasten.

Glede na delo Carla Gustava Junga, morajo tisti, ki želijo poblaznel svet vrniti v stanje zdrave pameti, v prvem koraku najprej ustvariti red v svojem lastnem umu in živeti na način, ki daje navdih za spremembe drugim.

»Naša doba ne kliče zaman po odrešenikih, tistih ki se lahko osvobodijo iz primeža kolektivne/množične psihoze in s tem rešijo vsaj svoje lastne duše in prižgejo svetilnik upanja za druge s tem, da razglašajo, da obstaja vsaj majhna skupina, ki se je uspela izvleči iz usodne enakosti z množično psihozo.«

Pa špekulirajmo sedaj, da nekaj ljudi živi zunaj parazitskega objema množične psihoze. Ali je to dovolj, da se družba vrne v stanje zdrave pameti? Nikakor ne. Potrebni so še drugi koraki.

Zelo pomembne je intenzivno širjenje informacij, ki izzovejo propagando, saj je istina (to, kar je RES) mnogo močnejša kot fikcija in nagnusne laži protagonistov zla.

Zato uspeh protagonistov zla temelji na sposobnosti cenzuriranja prostega pretoka informacij.

Pomemben korak in taktika v boju proti dokončnemu zlu je tudi uporaba humorja in zasmehovanja notoričnih lažnivcev, da bi na ta način nevtralizirali njihovo legitimnost.

Joost Meerloo pravi: »Naučiti se moramo obravnavati patokratske izmečke v naši sredini s pomočjo zasmehovanja. Psihopati so popolnoma nesposobni izraziti kakršenkoli humor in če jih obravnavamo s humorjem, se bodo začeli rušiti.«

Vaclav Havel je v času njegovega političnega disidentstva predlagal izgradnjo tako imenovanih »vzporednih družbenih struktur«. Paralelna/vzporedna družbena struktura je kakršnakoli oblika organizacije, posla, inštitucije, tehnologije ali ustvarjalne težnje/aktivnosti, ki obstaja znotraj totalitarne družbe, ampak etično in moralno popolnoma izven nje.

V času komunistične Češkoslovaške je Havel opazil, da so tovrstne paralelne/vzporedne družbene strukture mnogo mnogo bolj učinkovite v boju proti totalitaristični blaznosti kot pa političen aktivizem. Če je ustvarjenih dovolj takšnih vzporednih družbenih struktur, se začne spontano oblikovati »druga kultura« ali »vzporedna družba«, ki deluje kot enklava svobode in zdrave pameti znotraj totalitarističnega pobesnelega sveta.

Pomembno je tudi razumeti, da poblazneli totalitaristični megalomani ne sedijo križem rok v tem boju dobrega proti zlu. Da bi torej preprečili popolno predajo človeštva v psihotično blaznost, je potrebna aktivacija čim večjega števila prebujenih in poduhovljenih posameznikov.

To je največji izziv za človeštvo, ki kot naiven plen pada pod kremplji črnih svečeniških magov, ki so spretno ustvarili lažni svet zablod.

Zdravilo torej vsekakor obstaja in če poenostavim zgoraj povedano, lahko rečem, da morajo skupine prebujenih ljudi najprej v svojem lastnem umu pričeti ustvarjati nešteto pozitivnih in gostiteljsko usmerjenih misli/zamisli/idejnih zasnov in jih manifestirati v ta svet.

To je tudi poslanstvo ubesedene zamisli Pra-Sindikat in iz nje izvedenih zamisli Pra-Banka, Pra-Arhiv, Pra-Bazar, Pravovedi, Ljudska pisarna … Kot je odlično opazoval Vaclav Havel se pri nas vzporedne družbene strukture vsakodnevno ustvarjajo in iskreno me veseli, da sem del te, ki jo danes iz pozicije govorca predstavljam. Čudovita izkušnja, ki kaže neverjetne potenciale za izgradnjo temeljev za novo rajsko družbo popolnega obilja za vse.

Za zaključek tega precej dolgega nagovora bi rad – drage sestre in dragi bratje – dodal še zadnjo misel, ki bi jo bom ubesedil v dve besedi in dodal k njima močan in glasen aktivističen poziv.

Ti dve besedi sta ROJENKE in ROJENCI.

Če se navežem vsebino o zdravilu proti smrtonosnem pandemičnem umskem virusu, s katerim so nas okužili kozmični paraziti oziroma močvirski stvori, potem je jasno, da sestavine tega zdravila lahko proizvede samo vsak posameznik tako, da inicira v ta svet čimveč gostiteljsko – in ne parazitsko – usmerjenih zamisli. Vendar pa te sestavine, ki sicer tvorijo zdravilo, nimajo pravega zdravilnega učinka, če niso med seboj povezane. Potrebno je tudi neke vrste »lepilo«, ki jih bo povezalo v gostiteljski energijski ples božanskega človeka, proti kateremu ne močvirski stvori ne črni svečeniški magi ne izdajalski odpadniški plačanci nimajo nobenega ustreznega odgovora.

Kaj bi lahko bilo to skrivnostno lepilo?

Da, pravilno sklepate – to so naša najmljaša božanska človeška bitja, v prisotnosti katerih človeku zaigrajo tiste melodije, ki so za naše sovražnike uničujoče. Že sama misel prebujenega in poduhovljenega človeka na to čudovito nedolžno bitje, je tako energijsko močna, da prekaša vsa manipulativna orožja in orodja, ki jih nepridipravi uporabljajo v boju proti sami božanskosti človeške narave.

Globoko sem prepričan, drage sestre in dragi bratje, da bodo ravno ti najmlajši členi naše družbe motivacijska točka, ki bo povezala vse naše gostiteljske misli v  dokončno zmago dobrega nad zlom.

Vsi sedaj že veste, da zločinski um najprej pokonča nemočne in nebogljene, saj je to najlažje. Starejše generacije naših sester in bratov jim je žal v veliki meri že uspelo pocepiti in jih obsoditi na zelo zelo verjetno smrt.

Jeseni, pozimi in pomladi so na vrsti naši najmlajši – vem, da se tega zavedate. Vem pa tudi, da ste zaradi tega v strahu in paniki, kar je voda na mlin te morilske golazni.

Raje kot to, da vas poplavljajo negativna čustva in vas grize obup, se odločno postavimo in si zaprisežimo, da bomo začitili in obranili naše največje bogastvo – naše najmlajše člene in s tem naše rodove. To je naša ključna naloga in poslanstvo v teh težkih časih.

Odločitve na nivoju družine bodo seveda težke, kajti največja nevarnost za naše rojenke in rojence bodo v tem času ravno šole in vrtci.

Seveda se vam poraja nešteto vprašanj, na katere še nimate odgovorov. Kako naj imam dete doma, če pa moram v službo? Imam kredite, ne morem si privoščiti izgube službe …

Ne morem vam dati odgovorov na vsa vaša vprašanja in strahove. Povem vam lahko samo to, da bo ravno v tem obdobju na veliki preizkušnji vaša božanska narava – zato si boste morali postaviti prioritete in prepričan sem, da je zaščita najmlajših členov naših rodov najvišja prioriteta.

Vsaki materialni iluziji se lahko v primerjavi z božansko lepoto deteta z lahkoto odpovemo – pa naj bo to hiša, stanovanje, avto, vikend na morju …

Se vam zdi kaj od tega bolj pomembno kot naši rojenci?

Po Sloveniji kot gobe po dežju rastejo najrazličnejše pobude za šolanje otrok na domu, kar je sicer spodbudno, vendar pa smo členi Pra-Sindikata prepričani, da bi dobronamerni ljudje, ki jih povezuje neizmerna ljubezen do najmlajših členov družbe, morali storiti še korak naprej v boju proti zlu.

Prepričani smo, da ni dovolj, da se organizira šolanje na daljavo  v okviru obstoječega šolskega sistema, ampak da se rojenke in rojence šola izven njega, saj je organiziran kot koncentracijsko taborišče s plinskimi celicami za najmlajše. Prepričani smo, da se je potrebno temu nagnusnemu poizkusu genocida nad rojenkami in rojenci upreti z odločnim NE!

Po različnih delih Slovenije naši členi Pra-Sindikata že organizirajo tovrstno zaščito in obrambo naše dece. Pristopite do nas in dali vam bomo kontakte in vas povezali med seboj.

Prav tako pripravljamo pravno podlago za takšno delovanje, saj ste v precepu in strahu, da bo prišla socialna služba in vam odvzela otroke. Staršem seveda socialna služba lahko odvzame otroke, to je res, drage sestre in bratje. Vendar je dejstvo, da te ali katerekoli druge »javne« službe ne morejo odvzeti rojenk in rojencev njihovim roditeljem.

Starši z otroci na eni strani in roditelji z rojenci na drugi – to sta dva svetova. V prvega, ki je komercialen svet (saj sta besedi starši in otroci popolnoma komercialna izraza), imajo te zločinske gnusobe dostop, medtem ko v drugega, ki je zemeljski svet življenja (saj sta besedi roditelj in rojenec popolnoma življenjska izraza) ti isti zločinci nimajo dostopa.

Zato je najpomembneje ohraniti mirno kri in odločno ter preudarno stopiti na stran nemočnih, nebogljenih – torej tistih, za katere se sploh splača živet in nenazadnje tudi umret.

Kot pravi Thomas Paine: »Tiranije – podobno kot pekla samega – ni lahko premagati; vendar nam je lahko v tolažbo, da težji je boj, večje je na koncu zmagoslavje!«

Hvala za pozornost!