Hierearhija zakona - Prva hudičeva igra, 5 del
Uvodna misel So-Avtorja k nadaljevanju
V tem podpoglavju se premikamo v polje smrti – v igro, ki nima nobene veze z življenjem samim. To je umetna matrica, ki jo tako malo ljudi lahko sploh dojema. Če ste gledali trilogijo Matrica (orig. The Matrix), potem ste sedaj pred odločitvijo ali boste vzeli rdečo ali modro tableto. Na vsak način vam priporočam, da si ogledate vsaj prvi del te trilogije še enkrat.
Zakaj igra smrti? Zato ker v njej ne nastopajo živi ljudje in druga živa bitja, pa tudi zato, ker bo ta igra ugonobila človeštvo, če je ne bomo doumeli in prekinili igranje v njej. Namen te igre je človeštvo prepeljati od božanske nesmrtnosti k večnemu suženjstvu. To večno suženjstvo lahko imenujemo tudi TRANSHUMANIZEM.
Še preden nadaljujete branje, si prosim vzemite dovolj časa in preberite najprej Esej št. 4: Izvor vsega zla – dobrodošli v deželo Zombijev. Marsikomu bo vsebina zvenela kot znanstvena fantastika, saj bi to lahko tudi bila, če ne bi tako usodno vplivala na naše življenje. Če eseja nimate, me prosim kontaktirajte in vam ga bom poslal.
Kaj je oseba?
Za razumevanje iger življenja in iger smrti je odgovor na vprašanje, kaj je oseba, eno izmed ključnih vprašanj, tako kot je odgovor na vprašanje, kaj je lastnina? Na drugo sem že poizkusil odgovoriti in upam, da dovolj natančno in razumljivo, na prvo, pa vam v presojo ponujam naslednji odgovor:
Ali je oseba fakt/dejstvo ali je fikcija/privid? Na internetu boste našli veliko vsebin, ki govorijo o »slamnatem možu (ang. Strawman), ki ne pomeni nič drugega kot o nečemu, kar nima substance in/ali integritete. Kljub vsemu, da je veliko vsebin, ki se ukvarjajo z definiranjem in pojasnjevanjem pojma oseba, dobronamernih, je večina površnih in zavajajočih, zato ljudje nikakor ne razumejo, kaj ta pojem predstavlja.
Poglejmo najprej ali je mogoče preko etimologije ugotoviti pravi pomen besede oseba. Primerjali bomo slovenščino in angleščino oziroma latinščino.
oseba = o – sebi = o – sebstvu person = per son = per sonar
Če želite zelo natančno doumeti pojem oseba/persona, morate nujno brati Carla Gustava Junga. Človekova psiha je sestavljena iz dveh delov:
- Sebstva (superego/nadjaz)1, ki je individuacija2 človekove esence/biti in je hkrati celota in center psihe, zato vključuje tako naše zavedno kot nezavedno;
- Persone/osebe (ego), ki je naša socialna/družbena identiteta, ki jo pogosto enačimo z ego-zavestjo. iz tega sledi: sebstvo=fakt => persona=fikcija
Če torej pogledamo še enkrat besedo oseba =>Ta pojem v igri življenja označuje naše zavedno odigravanje družbenih vlog. Povzemimo torej:
Človekovo sebstvo/nadjaz je določeno z natančnim časom in prostorom prvega vdiha. Ko novorojenec vdahne prvi dih, vdahne v sebe informacijo celotnega vesolja v eni sami točki prostor-časa in to določi njegovo poslanstvo/nalogo v življenju za kateremu se je s pogodbo zavezal na višjih nivojih bivanja.
Da bi to pogodbo/poslanstvo izpolnil, odigrava v igri življenja mnoge vloge. Mnoge med njimi odigrava sočasno. Na družinskem pikniku je lahko oče, brat, mož in stric hkrati. Lahko je mati, žena in hčerka hkrati. Tovrstne igrane vloge bi lahko našteval v neskončnost. Vse te vloge so le oblika sebstva. Ker je sebstvo fakt/dejstvo in je ego/oseba le oblika sebstva lahko zaključimo, da je oseba le fikcija in privid človekovega temeljnega poslanstva. Zato so vse te vloge le osebe v igri življenja.
Dobronamerni ljudje zaradi nerazumevanja pojma oseba velikokrat na sodiščih ali v postopkih, ki jih vodijo korporativni uradniki,
naredijo napako, ko pravijo: »Jaz nisem oseba, jaz sem človek.«
Ko namreč rečete: »Jaz ….,« ste se ravnokar identificirali z osebo. Jaz sem => jaz=oseba; sem=sebstvo
Poglejmo še angleško besedo person, ki etimološko izhaja iz latinske besedne zveze: per- sonar, kar pomeni skozi sonar.
Antična Grčija je znana po mnogih stvareh in ljudeh. Ena izmed njih je zagotovo gledališče in posebne starogrške maske, ki so jih uporabljali igralci. Ker je šlo za gledališča v odprtih amfiteatrih, je bilo potrebno zagotoviti dobro akustiko. To so dosegali ne samo z dobro izbranim in izgrajenim prostorom, ampak tudi z maskami, ki so bile oblikovane tako, da je ustna odprtina, skozi katero so govorili, bila narejena tako, da je čimbolj ojačala glas govorca/igralca. Person torej nakazuje na masko, ki si je nadel igralec v starogrškem gledališču in skozi njo uprizoril svojo vlogo v gledališki igri. Torej tudi v angleščini in ostalih jezikih pomeni beseda person fikcijo.
Tako tečejo stvari v zemeljski igri življenja. Popolnoma drugače je v obeh igrah smrti.
V teritorialni komercialni igri smrti je oseba popolnoma nekaj drugega. Misli se na fizično osebo (ang. Natural Person) in če ste prebrali esej št. 4, potem veste, da se fizična oseba nanaša na poporodni material – posteljico in popkovino. »Ampak posteljica ni živa,« bi mnogi rekli. Med njimi bi bila večina moških, saj nikoli nismo rodili. Ljudje so že v antičnih časih vedeli, da se kmalu za rojstvom ploda rodi posteljica. V srednjem veku so imenovali posteljico »zlobni dvojček«. Zakaj? Zato ker posteljica še kratek čas po rojstvu ŽIVI. Res je, da nima organov, nima ne glave, nog, rok … Pa vendar pulsira in je živa. Seveda kmalu po rojstvu tudi »umre«.
Če imate ves čas v mislih dejstvo, da je teritorialna komercialna igra le igra kot vsaka druga, potem vam naslednje dejstvo ne bo delalo problemov. Poglejmo kako definirajo miselni konstrukt živo rojen (ang. Born Alive) v Black’s Law Dictionary, str. 167, ki je knjigah urokov črnih svečeniških magov ali pravni slovar.
1kar bitje, stvar določa samo po sebi, ne po lastnostih; SSKJ
filoz.oblikovanje posameznika ali osebnostnih značilnosti, SSKJ
Živo rojen. Biti proizvod spočetja po popolnem iztisnjenju ali izvlečenju iz matere, ne glede na trajanje nosečnosti, ki diha ali kaže kakršnekoli znake življenja, kot je bitje srca, pulzacija popkovine ali zagotovo gibanje skeletnih mišic ne glede na to, ali je bila popkovina prerezana in ali je placenta še pripeta. Vsak proizvod iz takšnega rojstva se smatra živo rojen in popolnoma prepoznan kot človeška oseba.
V jezikovnem smislu prepoznate fizično osebo tako, da sta ime in priimek na dokumentih napisana v velikima začetnicama. Na primer Janez Primer ali Primer Janez. V vsakdanjem političnem govoru pa fizično osebo imenujejo državljan. Ko torej nekdo pravi, da je državljan Slovenije, pravzaprav sporoča, da je nepismen in nedozorel (nepolnoleten), saj ne pozna pravil igre, ki jo poizkuša tolmačiti, saj se istoveti z »zlobnim dvojčkom« oziroma posteljico.
V municipalni/komunalni komercialni igri smrti je oseba definirana kot pravna oseba (ang. Legal Person) in se nanašan na franšizo, ki je v lasti Svetega sedeža. V jezikovnem smislu prepoznate pravno osebo tako, da sta ime in priimek napisana s samimi velikimi tiskanimi črkami. Na primer JANEZ PRIMER. V vsakdanjem političnem govoru pa pravno osebo imenujejo občan.
Te stvari je zelo dobro vedeti, saj boste na ta način lahko sploh prepoznali, v katero izmed iger ste potegnjeni in kakšne karte morate igrati. Če igrate namreč remi, potem ni dobro, da ga poizkušate igrati s kartami za tarok. Upam, da se strinjate.
Deklaracija o neodvisnosti Slovenije
Z Deklaracijo o neodvisnosti Republike Slovenije in primerjavo angleške in slovenske verzije, bi vam rad pokazal, kako prefinjeno so nas zaradi nepismenosti in nepoznavanja prava okupatorski odpadniški plačanci potegnili v brezno zla, iz katerega je izhod izjemno otežen.
Na sliki je le prvi del Deklaracije, saj bi s komentarjem celotnega dokumenta presegel namen tega izobraževalnega kotička. Rad bi vam pokazal, kaj pomeni natančno branje in dekodiranje tega dokumenta, ki ni nič drugega kot epska prevara slovenskih narodov. O »osamosvojitvenih dokumentih« in spretno izpeljani prevari bi lahko napisal celo knjigo ali več knjig. Vendar se bom v tem kratkem sestavku samo na kratko »dotaknil« tega dela Deklaracije o neodvisnosti.
Že po imenu Republika Slovenija, ki ga lahko najdemo zgoraj levo v obeh dokumentih, je jasno, da smo v prvi podzemni kleti – torej v teritorialni komercialni igri smrti. Kako to vem? Slovenija kot zgodovinsko ozemlje nikoli ni obstajala. V Jugoslaviji je sicer obstajala Socialistična republika Slovenija, ki pa je bila podobno »skropucalo« in v isti teritorialni jurisdikciji. Zgodovinsko gledano in iz stališča sodne pristojnosti v zemeljski igri življenja Slovenija in Republika Slovenija nikoli nista obstajali.
Vedno so obstajali samo slovenski narodi: Štajerci, Korošci, Krajnci, Primorci, Prekmurci, Tržačani … Če bi torej šlo za Deklaracijo o neodvisnosti v zemeljski igri življenja, bi v naslovu pisalo Deklaracija o neodvisnosti slovenskih narodov. Da to drži kot pribito in brezpogojno, jasno kažejo nekateri zgodovinski dokumenti, ki izvirajo iz let med prvo svetovno vojno in takoj po njej. Več o teh pomembnih dokumentih kdaj drugič.
Torej so Deklaracija o neodvisnosti in posledično tudi vsi ostali »osamosvojitveni« dokumenti samo papirji, ki so omogočili delu odpadniških izdajalskih plačancev, da se ločijo iz legla zla od drugih odpadniških izdajalskih plačancev in si »uredijo« prostor za ropanje, izsiljevanje, posilstvo in skorajšnje uničenje ljudi na zemlji slovenskih narodov.
Če poenostavim: S temi dokumenti so odpadniški izdajalski plačanci samo preplastili zemeljsko igro življenja in pravila v njej s teritorialno komercialno igro smrti ali umetnim matriksom.
V pravni in drugi literaturi to jurisdikcijo/sodno pristojnost (neupravičeno) imenujejo mednarodno pravo. Ker gre za jurisdikcijo mednarodnih komercialnih pogodb, je angleščina v našem primeru temeljni jezik te jurisdikcije, slovenščina pa je podrejen jezik.
Kaj to pomeni? Če bi nastal nesporazum pri tolmačenju slovenske Deklaracije ob neodvisnosti, bi kot verodostojno veljalo angleško besedilo. Zato bom v primerjavi najprej uporabil angleško besedilo, ki ga bom prevedel v slovenščino in potem še slovensko besedilo,da boste lahko videli prefinjenost te prevare.
angeško besedilo:
On the basis of the fundamenta principles of natural law, i.e. the right of Slovene nation to self determination …
slovenski prevod angleškega besedila:
Na osnovi temeljnih načel naravnega zakona, to je pravici slovenskega naroda po samoodločbi …
slovensko besedilo:
Izhajajoč iz pravice slovenskega naroda do samoodločbe …
V angleškem besedilu so omenjena temeljna načela naravnega zakona. Zanimivo, kajne. To je samo znak, da stvori in odpadniški plačanci potrebujejo privolitev ljudi, saj MORAJO upoštevati načela naravnega zakona. Privolitev pa lahko dobijo prisilno (kar ni v skladu z načeli naravnega zakona) ali pa prostovoljno (kar je v skladu z načeli naravnega zakona). Vendar pa v nadaljevanju prihaja do vseh večjih napak/nesmislov, ki razkrijejo zlohotnost tako imenovanih »osamosvojiteljev«. Vsak človek in posledično tudi narod ima naravno pravico, da se odloča o svoji usodi. S to izjavo se verjetno vsi strinjate. Ampak če pogledate vsa tri besedila zgoraj, lahko opazite prvo prevaro: slovenski narod NE OBSTAJA. Obstajajo samo slovenski narodi!!!
angeško besedilo:
… on the principles of internation law and the Constitution of the Republic of Slovenia ..
slovenski prevod angleškega besedila:
… na načelih mednarodnega prava in ustave Republike Slovenije …
slovensko besedilo:
… iz načel mednarodnega prava, iz ustave dosedanje SFRJ in iz ustave Republike Slovenije …
Angleško besedilo daje vtis, da gre za organski dokument iz zemeljske igre življenja. Seveda mednarodno pravo obstaja tudi v zemeljski igri življenja in pri tem gre predvsem za bilateralne dogovore med dvema narodoma, ki sta urejena v državo s pomočjo temeljnega konstruktivnega dokumenta, ki je organska ustava. The Republic of Slovenia bi morala predstavljati organsko republiko/državo, ki so jo konstituirali suvereni slovenski narodi. Vendar je to samo še ena izmed spretnih prevar, ki se najbolje razkrije iz popolnoma nevzdržnega in nepravilnega uradnega prevoda v slovenskih jezik. Načela mednarodnega prava so načela iz teritorialne komercialne igre smrti in ustava Republike Slovenije ni organska ustava, ampak je poroštveni dokument v tej teritorialni komercialni igri smrti.
angleško besedilo:
… and on the basis of absolute majority vote in the plebiscit … the people of the Republic of Slovenia will no longer be a part of Socialist Republic of Yugoslavia.
slovenski prevod angleškega besedila:
… in na osnovi absolutne volilne večine na plebiscitu … ljudje iz Republike Slovenije ne bodo več del SFRJ.
slovensko besedilo:
so se prebivalci Republike Slovenije na plebiscitu … z absolutno večino odločili, da oblikujejo samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo, ki ne bo več združena v SFRJ.
Vidite lahko, da angleško besedilo in slovenski uradni prevod nista nikakor usklajena, kar je nesprejemljivo in zaradi tega tudi pravno nično.
Dejstvo je, da se »osamosvojitveni« dokumenti nanašajo na teritorialno komercialno igro smrti. Kako to vem? Slovensko besedilo Deklaracije o neodvisnosti govori o prebivalcih Republike Slovenije. Le-ti v zemeljski igri življenja ne obstajajo. Obstajajo samo Štajerci, Korošci, Krajnci, Tržačani, Goričani, Prekmurci … Prebivalec je fizična oseba s stalnim prebivališčem/domicilom.
Zato moramo definicije besed iskati v pravih slovarjih. Sam sem »vzel v roke« Pravni terminološki slovar, ki vam ga bom v elektronski obliki pripel skupaj s tem dokumentom.
Če želite res dekodirati besedilo iz tega »osamosvojitvenega« dokumenta in besedila drugih z njim povezanih dokumentov, morate vzeti v roke ta slovar. Velikokrat je dobro primerjati definicije tudi iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Iz zadnjega dela tega besedila, ki ga bom obravnaval v tem podpoglavju izstopajo tri besede ali besedne zveze: plebiscit, država Republika Slovenija, ljudje.
Vsi vi mislite, da veste, kaj te besede ali besedne zveze definirajo. Morda res veste, vendar vi poznate definicije omenjenih pojmov iz zemeljske igre življenja ne pa iz teritorialne komercialne igre smrti. To nista isti igri in definicije besed/pojmov so lahko popolnoma drugačne – celo nasprotujoče si.
Gremo po vrsti.
Plebiscit – beseda plebiscit izhaja iz besede plebejec. Torej je takoj logično, da gre za neko dogajanje znotraj rimskega pravnega sistema, ki je natančno to: teritorialna komercialna igra smrti. Rimska družba je bila hierarhično urejena tako: patriciji, plebejci in sužnji. V tej moderni in posodobljeni teritorialni komercialni igri smrti so patriciji stvori in odpadniški plačanci, ki sebe imenujejo politiki. V tej igri držijo v rokah vso oblast in nič čudnega, da se tudi obnašajo tako, kot da bi bili nekaj več kot smo mi – ostali ljudje v slovenskih deželah. Na plebiscitu so se torej plebejci, ki so fizične osebe, odločali, v kateri sirotišnici hočejo živeti. Torej so te fizične osebe samo služabniki, ki nimajo nobenih človeških pravic. Imajo samo privilegije. In eden izmed teh privilegijev je plebiscit ali privilegij samoodločbe.
Plebiscit je torej v teritorialni komercialni igri smrti ljudsko glasovanje, ki je omogočeno po mednarodni pogodbi.
Ljudstvo – v zemeljski igri življenja je popolnoma jasno, kaj definira beseda ljudstvo: skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik in običaji.3
V teritorialni komercialni igri smrti pa je to skupnost občanov?! Občani pa so pravne osebe v municipalni komercialni igri smrti. Cela zmeda, kajne? Ta zmeda v definicijah pojmov je namenoma ustvarjena, da bi človek le s pomočjo velikega miselnega napora lahko razvozlal in odkodiral to blebetanje/latovščino.
Država Republika Slovenija – V zemeljski igri življenja predstavlja država konstitutivno tvorbo suverenih ljudi, ki živijo na nekem ozemlju. Takšna tvorba se ustvari iz več razlogov: obramben, logističen, zdravstven, upraven, komercialen … Bistvo države v zemeljski igri življenja je v jamstvu/poroštvu. Ljudje namreč, ki konstituirajo državo, se odpovedo dela suverenosti in preko organske ustave zagotovijo jamstvo v mednarodnih odnosih z drugimi ljudmi/narodi. Država ima torej korporativno vlogo. To je korporativna tvorba in v zadnjem delu tega pravnega izobraževalnega kotička, bom na široko razpravljal o tem, kaj korporacija zares pravzaprav pomeni. Je namreč le še en pojem, ki ga večina ljudi popolnoma napačno razume. Uradniki, ki v imenu ljudi upravljajo to korporativno tvorbo v mednarodnih odnosih, nosijo za svoje delo popolno odgovornost in neomejeno jamstvo. To je bistvo v zemeljski igri življenja: popolna odgovornost in neomejeno jamstvo. V zemeljski igri življenja ne more obstajati nekaj kot je država Republika Slovenija, saj Slovenija kot praven pojem sploh ne obstaja. Pravilen praven pojem v zemeljsko igri življenja bi bil na primer Združene države slovenskih narodov.
V teritorialni komercialni igri smrti pomeni država Republika Slovenija inkorporirano komercialno podjetje, zato bi bilo pravilno zapisano podjetje Republika Slovenija d.o.o. Zaposleni v podjetju so vsi državljani te Republike Slovenije – eni so patriciji, ki so tehnokratsko-politični aparat ali široka menedžerska ekipa na čelu s predsednikom te korporacije, ki ga zavajajoče imenujemo predsednik države ter izvršnim direktorjem tega podjetja, ki ga zavajajoče imenujemo predsednik vlade. Kako najlažje prepoznate, da je to, kar sem napisal res? Vsi zaposleni v podjetju d.o.o., ki je družba z omejeno odgovornostjo, nosijo omejeno odgovornost in omejeno jamstvo za svoje početje. Te odgovornosti in jamstvo so v teritorialni komercialni igri smrti zavarovane pri zavarovalnicah za določeno omejeno denarno protivrednost.
Če bi torej Borut Pahor predsednik prave države in ne podjetja, bi bila njegova prisega popolnoma drugačna kot je prisega, ki je določena v 104. členu ustave Republike Slovenije:
Pred nastopom funkcije izreče predsednik republike pred državnim zborom naslednjo prisego:
“Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije.”
Pahor torej ne prisega, da bo spoštoval voljo soljudi, katerim je njegovo delovanje podrejeno, ampak da bo spoštoval ta poroštveni dokument, ki ga imenuje ustavni red. Po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi pa bo deloval za blaginjo nečemu, kar sploh ne obstaja. Slovenija namreč obstaja samo v naših glavah!!! In s tem ni nič narobe, da se razumemo. V pravnem smislu pa ta prisega ne pomeni popolnoma nič in je samo blebetanje ali latovščina prevarantov!
Če bi bil Janez Janša predsednik prave vlade, bi tudi njegova prisega zvenela čisto drugače, tako pa je v 113. členu ustave Republike Slovenije jasno pokazan interes za prevzemanje nekih resnih odgovornosti in jamstva, saj je prisega Janeza Janše popolnoma ista kot je prisega Boruta Pahorja.
S »seciranjem«/dekodiranjem teh»osamosvojitvenih« dokumentov – vključno z ustavo Republike Slovenije – bi lahko nadaljeval v neskončnost. Morda bom to v prihodnosti tudi storil. Vendar se mi zdi, da je zaenkrat dovolj, saj ne želim preseči namena tega podpoglavja. Upam, da se vam uspel vsaj približno pokazati, kako se je potrebno lotiti analize teh ključnih dokumentov.
Povzemimo torej povedano: V teritorialni komercialni igri smrti je Republika Slovenija inkorporirano podjetje z omejeno odgovornostjo- torej d.o.o., ki je s svojo komercialno igro okupiralo realno ozemlje tradicionalnih slovenskih dežel in preplastilo in prekrilo pravila zemeljske igre življenja s pravili teritorialne igre smrti. Lastniki tega podjetja so nekje iz tujine. Od kod? Ali ste že slišali za pregovor: »Vse poti vodijo v Rim?« Seveda ste. In tudi v primeru lastništva tega podjetja je tako. Lastnik, ki sedi na piedestalu te zlohotne igre, se imenuje Sveti sedež (ang. Holly See). Če pogledate angleško besedo za Sveti sedež boste ugotovili, da se beseda see pomeni videti (vsevidno oko) ali pa lahko fonetično pomeni tudi sea, ki pomeni morje. Sveti sedež bi lahko zato imenovali vsevidno brezbožno oko (satanistom je pač sveto oko), ki budno bdi nad zlom, ki ga ustvarja komercialno morje. Pravila te grozljive igre smrti so utemeljena v rimskem pravu in so za današnji čas samo posodobljena. Sveto rimsko cesarstvo zato nikdar ni propadlo, samo preselilo se je iz igre življenja v igro smrti.
Zato vas ne sme čuditi, da je definicija rimokatoliške cerkve v tej teritorialni komercialni igri smrti: Rimokatoliška cerkev je pravna osebnost s pravico da toži in vzame ter drži lastnino (glej esej št. 4).
V tej grozljivi igri je pomemben še en zaskrbljujoč podatek. Da v tej igri divja komercialna vojna, ker je ta igra programirana tako, da je od leta 1933 v bankrotu. V njej torej veljajo izredne razmere in vojaško-pomorsko pravo. Ker je v bankrotu, je v njej nastavljen aparat brezdušnežev, ki so v bistvu stečajni upravitelji in tuji okupatorski odpadniki. Tudi vsi državljani Republike Slovenije so okupatorski sodelavci, saj to niste vi – žive ženske in moški iz slovenskih dežel – ampak so državljani v bistvu poporodni material, ki so ga slovenske matere pustile v bolnišnicah. Več o tem lahko najdete v petih esejih, ki sem jih za lažje razumevanje napisal mnogo bolj obširno.
Osebna izkaznica je »poseben« dokument. Seveda je to dokument, ki ni narejen za živega človeka in zemeljsko igro življenja. Zločinsko zavajujoče je na tem dokumentu človekova slika, ki nima na njem kaj iskati. Na sliki bi eventualno lahko bil poporodni material. Prepričan sem, da toliko do sedaj že veste. Vendar pa je osebna izkaznica mnogo več kot samo osebni dokument za poporodni material. Po mnenju ozke ekipe raziskovalcev znotraj Prasindikata, je osebna izkaznica minimizirana dvostranska pogodba. Torej najmanjša in najbolj prikrita pogodba, ki jo vsak dan uporabljamo.
Zanimivo pri osebni izkaznici je, da je to pogodba, ki se nanaša na obe komercialni igri smrti. Sam pravim tema igrama na kratko klet 1 in klet 2. Klet 1 je teritorialna komercialna igra smrti in klet 2 – ki je še globlje v peklu/podzemlju – pa je municipalna/komunalna komercialna igra smrti. Sprednji del osebne izkaznice, ki je v sliki 8 označen s številko 1, je pogodba v teritorialni komercialni igri smrti in zadnji del osebne izkaznice, ki je v sliki 6 označen s številko 2, pa je pogodba v municipalni komercialni igri smrti.
Kako to vem?
Gremo »secirat« vzorčno osebno izkaznico iz slike 8. Povedati vam moram, da je labirint znotraj teh dveh jurisdikcij/sodnih pristojnosti in obeh komercialnih iger smrti neverjeten in tako prepleten in zavajajoč, da obstaja možnost, da vsega nisem interpretiral pravilno. Zato vas opozarjam, da pisano v pravnem izobraževalnem kotičku niso pravni nasveti za nikogar. Ta besedila imajo izključno izobraževalen poudarek. Vendarle pa trdim, da to, kar pišem, ni daleč od tega, kar je res.
1a. Kdo izda osebno izkaznico? REPUBLIKA SLOVENIJA. Če ste prebrali vseh pet esejev, ki sem jih napisal, potem veste, da je REPUBLIKA SLOVENIJA inkorporirano storitveno podjetje, ki za Republiko Slovenijo, ki je tudi inkorporirano podjetje, vrši usluge/storitve vladanja. Da, REPUBLIKA SLOVENIJA se ukvarja s storitvami vladanja in je bila ustanovljena na otoku Sao Tome and Principe v gvinejskem zalivu. Torej je storitveno podjetje, ki nudi usluge vladanja izdalo ta dvojni dokument, ki se razteza v dve jurisdikciji.
1b. Pogodba ima tudi svojo številko, ki jo najdete ob točki b v sliki 8.
1c. Pogodba mora vsebovati vsaj dve pogodbeni stranki. Ena je torej REPUBLIKA SLOVENIJA, druga je Vzorec Marija na sprednji strani izkaznice (prva pogodba) in VZOREC MARIJA na zadnji strani osebne izkaznice.
Zanimivo in hkrati čudno je, da na osebni izkaznici najprej piše priimek in nato ime. V slovenskem knjižnem jeziku velja namreč pravilo, da se najprej napiše ime in nato priimek, kajne? Vendar to ni slovenski knjižni jezik, ampak je slovenski UNIDROIT jezik ali slovenski pravni/uradni jezik, ki ima zelo malo skupnega – ali pa nič – s slovenskim leposlovjem.
Po mojem mnenju gre spet za lastnino in dedovanje po očetovi liniji. Kljub temu pa v teh dveh jurisdikcijah velja pravna doktrina
»Idem Sonans«4, kar bi lahko prevedel »vse izpeljanke iz tega imena«.
1č. V tej točki je navedeno državljanstvo – SI, kar pomeni slovensko. Že uvodoma sem povedal, da v teritorialni komercialni igri smrti nastopajo fizične osebe, ki so državljani Republike Slovenije. To je jasen znak, da je to pogodba, ki sega v teritorialno jurisdikcijo admiralitetno-pomorskega prava.
1d. Najpomembnejša stvar in najbolj usodna stvar na tej pogodbi je vaš podpis/avtorizacija. Le-ta namreč jasno kaže na to, da ste prostovoljno pristali na to, da boste to igro igrali in v njo vložili ALL-IN. Seveda ne bom ugovarjal, če boste rekli, da ste bili zavedeni in da vam niso razkrili vseh pogodbenih vsebin. Tudi ne bom ugovarjal, da je v takem primeru pogodba nična. Ampak naše življenje so odvisna od te igre smrti. Otroci hodijo v šolo, vi hodite v službo, morate k zdravniku ali na potovanje.
»Če se vsemu temu odpovem, kako bom pa živel? Kako pa si bom zaslužil denar za življenje?« se sprašujete. Vsa ta in še mnoga druga vprašanja se porodijo človeku in vsa so na mestu.
Morda pa obstaja način, da se ne odpovemo ničemur, saj se nam ni potrebno. Če se namreč zavemo, da je to le igra – ki je sicer v tem trenutku zlohotna in uničujoča – in da jo igramo tako kot vsako drugo umetno/računalniško igro z avatarjem, je morda potrebno samo prevzeti nadzor nad tem avatarjem in ZAHTEVATI v svojo »živo« posest vso premoženje, ki je bilo v času igre ustvarjeno.
Kako pa lahko prevzamemo nadzor nad tem avatarjem, ki ga imenujejo fizična oseba? Tako, da si priborimo nazaj vsaj 1/3 biološke lastnine, ki je bila v igro vložena in s tem dosežemo »polnoletnost (ang. Age of Majority). Na ta način pridobimo status, položaj in kapaciteto upnika v tej igri. Kaj se takrat zgodi? Kdo komu narekuje pogoje v igri, upnik ali dolžnik? Upnik seveda. Torej kadar upnik nekaj reče, je to ZAKON! Upnik narekuje dolžniku, kaj mora storiti.
Mednarodni rojstni list
Ko sem precej let nazaj kot novinec (ang. Greenhorn) raziskoval področja omenjenih komercialnih iger, sem velikokrat naletel na težko premostljive ovire. Pa ne samo jaz. Tudi tisti, ki so se na široko razpisali o pravilih v teh igrah in ponujali izhode, so bili iz »pravnih« okolij, ki so popolnoma drugačna kot je »pravno« okolje na slovensko govorečem področju. Problem je namreč, da postopki v enem okolju ne pomenijo nujno postopke v drugem okolju. V vsakem »kartelnem« področju je malo drugače. To seveda še toliko bolj otežuje »pobeg« iz te suženjske plantaže.
Ena izmed takšnih ovir je drugačen pristop pri izdaji rojstnih listov. Obstajata namreč dva rojstna lista, ne pa eden. V angleško govorečih državah sta to Certificate of Life Birth in Birth Certificate. Če prevedemo v slovenščino sta to Certifikat o živem rojstvu in Rojstni Certifikat oziroma Rojstni list o živem rojstvu in Rojstni list.
Standardni Rojstni list, katerega kopijo lahko dvignete na Upravni enoti vsi poznate. Ampak ta Rojstni list označuje »rojstvo« pravne osebe MARIJE VZOREC. Raziskovalci iz Prasindikata nikakor nismo uspeli najti rojstnega lista, ki označuje rojstvo žive osebe, ki je placenta oziroma poporodni material. Nato pa je Bojanu uspel miselni preboj in kaj hitro smo ugotovili, da se pri nas Cetifikat o živem rojstvu oziroma o rojstvu žive človeške osebe imenuje Mednarodni rojstni list. Po natančni analizi obeh smo ugotovili, da naše ugotovitve zelo verjetno držijo. Zakaj zelo verjetno? Ker je v teh dveh komercialnih igrah smrti res težko ugotoviti »kdo pije in kdo plača«. Vse je tako spretno prikrito in skrito, da lahko samo ugibaš z večjo ali manjšo verjetnostjo. Nič ni v teh igrah sigurnega. Nenazadnje ta igra, ki jo sedaj obravnavamo temelji na 12 osnovnih predpostavkah. Že sam pojem »predpostavka« pove, da gre za resen odmik od realnosti in je zato vse mogoče. Ob takšnih predpostavkah lahko belo naenkrat postane črno ali pa nekaj, kar je mrtvo naenkrat postane živo. Torej čista »znanstvena fantastika«. O teh neverjetnih predpostavkah ob naslednji priložnosti.
Če boste po internetu iskali pojasnila v zvezi s Certifikatom o živem rojstvu (ang. Certificate of Life Birth) morate vedeti, da večina napačno interpretira ta certifikat, saj pojasnjujejo, da je to certifikat o rojstvu ploda/novorojenca. Vendar se krepko motijo. Če bi bilo to res, potem bi bil ta certifikat dokaz o prisilnem suženjstvu. ŽIV ČLOVEK NE MORE BITI CERTIFICIRAN!!!
Ker gre za mednarodni rojstni list, je ta certifikat lahko samo certifikat v mednarodni teritorialni komercialni igri smrti in se nanaša na fizično osebo oziroma placento. Predlagam vam, da greste na katerokoli upravno enoto in dvignete kopijo tega certifikata. Na upravni enoti vas bodo vprašali: »Kateri mednarodni rojstni list želite – tistega po pariški ali tistega po dunajski konvenciji?« Sam sem zahteval oba, je pa sicer dovolj, da vzamete novejšega. To je po dunajski konvenciji.
Kaj je na tem (pa tudi na drugih certifikatih ali rojstnih listih) pomembno izpostaviti? Seveda ima ta certifikat svojo sklicno številko, ki je v sliki 9 označena z a. Ima pa še eno številko, ki je označena z b in je rdeče barve. Ta številka je sklic na vrednostne papirje, ki so bili iz tega mednarodnega rojstnega lista ustvarjeni in kotirajo na različnih denarnih borzah. Na ta način so bila ustvarjena ogromna finančna sredstva, ki se pretakajo nekje po borznih računalnikih in to si je vredno zapomniti. Ta sredstva so ob primerno izvedenih postopkih seveda VAŠA!
Še ena pomembna stvar mi je šinila v glavo, ki jo je vredno omeniti. Vi niste lastnik tega certifikata. Lastnik je v končnem smislu Sveti sedež. Mednarodni rojstni list je samo potrdilo o sodelovanju v teritorialni komercialni igri smrti. Če želimo izstopit iz te igre, se moramo dokopati do originalnega potrdila in ne kopije, ki jo dobimo na upravni enoti. To je zelo zapleten postopek, saj se stvori in odpadniški plačanci z »vsemi štirimi« borijo, da se to ne bi zgodilo. Ko bomo dobili originalni Mednarodni rojstni list, ga moramo skupaj z nekaterimi drugimi dokumenti vrniti lastniku in izstopili iz te nagnusne igre smrti.
Če spet povzamem z malo drugačnimi besedami: Najprej moramo pridobiti kopije vseh rojstnih listov. To storite na upravni enoti. Torej: Mednarodni rojstni list po dunajski konvenciji in »navadni« rojstni list, ki se sicer veže na drugo jurisdikcijo/sodno pristojnost. Tako boste imeli pri sebi prve dokumente iz obeh komercialnih iger smrti.
Mnogi ljudje, ki vsaj delno vedo nekaj o tem, kar pišem, vedno znova pozabljajo na najpomembnejšo stvar. Da če želimo izstopit iz teh iger, moramo imeti pri sebi dokaz, da smo sploh živo rojeni »plod«. V umetnih igrah namreč ne velja nič drugega, kot papir/dokument/dokaz. Logično, saj v teh igrah ne nastopajo živi organizmi iz zemeljske igre življenja. Ljudje so torej tako vpeti v te igre, da mnogi sicer poznajo nekatere podrobnosti dosti bolje kot jaz, pa vendar pozabljajo, da so božanska bitja in so-ustvarjalci v tem svetu. Bolj jim je pomembno navidezno »bogatenje« znotraj teh satanističnih iger kot pa navdih za izgradnjo rajske družbe obilja za vse.
Za nas na Zemlji vse izvira iz zemeljske igre življenja. Zato je potrebno pridobiti za moje pojme najpomembnejši dokument izmed vseh dokumentov. To je porodni zapisnik. Takoj po objavi tega podpoglavja vam bom v kratkem sestavku dal navodila za pridobitev tega zapisnika. Iz mojega porodnega zapisnika sem poskeniral del, ki ga objavljam, da boste lahko videli, da je v njem napisano, da sem se v razmahu 10 minut rodil jaz in placenta. Ne vem, kakšen bolj oprijemljiv dokaz bi vam še lahko dal, ki potrjuje večino tega, kar je napisano v Eseju št. 4 in v tem podpoglavju.
Definicija pojma človek v teritorialni komercialni igri smrti
Mnogi ljudje, ki se nikoli niso srečali s tovrstnimi tematikami – pa tudi nekateri, ki so se – bi ugovarjali, da je človek pač človek in definicija ne more biti drugačna. Vsi ti se krepko motijo in to je lahko za njihova življenja in življenja njihovih rojencev usodno.
V slovenskem knjižnem jeziku in uradnem jeziku se vsepovprek uporablja beseda/pojem človek. Vendar je definicija tega pojma popolnoma drugačna. Iz same besede seveda razlike v definiciji ni moč izluščiti. Zato se bomo poslužili angleškega jezika.
Angleži uporabljajo dve besedi za človeka/človeštvo vsepovprek, čeprav imata ti dve besedi popolnoma drugačno definicijo. Ena beseda je man/mankind in human/humankind. V sloveščino se obe besedi prevedeta človek/človeštvo.
Zanimivo je že, če pogledamo definicijo besede human v etimološki online slovar.
Beseda izvira iz starofrancoske besede humain in pomeni od človeka ali pripadajoč človeku. Podobno je v latinščini humanus = od človeka. Torej že etimološko nam definicija besede human pove, da je to nekaj, kar je od človeka oziroma mu pripada. Ne pomeni človeka samega. Še bolj zanimivo postane, ker niti v Black’s Law Dictionary niti v Bouvier Dictionary ne najdemo definicije pojma »human« ali »human being«.
To lahko samo pomeni, da stvori in črni svečeniški magi nekaj skrivajo. Vendar pa vztrajnemu človeku le uspe dekodirati to neverjetno besedno prevaro.
Na strani 599 boste našli definicijo nekako takole: Human being – see Monster (slo. glej pošast). Na strani 830 tega istega slovarja pa najdete definicijo besede Monster
– človeško bitje po rojstvu, vendar v nekem delu podoben nižjim živalim. Pošast … nima dedne krvi in ne more biti dedič nobene zemlje, čeprav je rojen v zakonski zvezi.
Human being ali človeško bitje je torej v teritorialni komercialni igri smrti definiran kot pošast. Latinsko humanus je torej v rimskem pravu definiran kot nižji/manjvreden moški ali ženska, ki se pravno definira kot žival in/ali pošast. Seveda je potrebno razlikovati to definicijo od predvatikanskega rimskega pojma homo=man (človek). Rimsko pravo od 14. stoletja torej opisuje temeljno pravno fikcijo – idejo o manjvrednem moškem ali ženski kot živali (to je definiral papež v papeški buli), ki zato ni predmet zakonov svobodnega človeka, ampak zakonom lastnine.
Od tukaj dalje vam bom pustil, da sami raziskujete dalje. Dejstvo je torej, da živ človek pri varuhu za človekove pravice, pri katerem mnogi ljudje danes iščejo pravico nima kaj iskati. Prav tako se živ človek ne more sklicevati na ustavo Republike Slovenije in človekove pravice, saj v tej jurisdikciji obstaja samo pošast in manjvreden moški ali ženska – ki je »zlobni dvojček ali poporodni material – ki nima nobenih pravic svobodnega človeka.
Zaključna misel
Tudi to podpoglavje nikakor ni zaključeno in zahteva dodatna pojasnila in dopolnila. Je samo zagrevanje pred vašim lastnim dodatnim raziskovanjem. Upam, da mi je uspelo pokazati, kako bistveno se ta umetna igra razlikuje od žive zemeljske igre.
Besede v tej igri delujejo kot uroki, zato sploh ne dojamemo, da večino svojega življenja preživimo v umetnem konstruktu – kot v trilogiji The Matrix.
Vendarle pa so zadeve še bolj grozljive. To je šele klet 1. Mi večino življenja preživimo v kleti 2. Ta bo predstavljena v naslednjem podpoglavju, kjer blebetanje/latovščina postane še toliko bolj zapletena. Preberite si pred naslednjim podpoglavjem prosim še enkrat esej št. 2 – Biti pismen pomeni biti svoboden.
Za zaključek tega pravnega izobraževalnega kotička se bom lotil še po mojem mnenju najpomembnejše zadeve. To je univerzalnega mehanizma za prenos energije med dvema človekoma ali več ljudmi. S pomočjo tega mehanizma bomo šli po vseh štirih nivojih bivanja: zrak, zemlja, podzemlje 1 in podzemlje 2. Ustvarili si bomo shematsko predstavo, da bomo si lažje predstavljali, kje se sploh nahajamo. Brez tega občutka in vedenja je izhod iz te godlje nemogoč. Zato naj vam ne bo težko brati in raziskovati tega, o čemer pišem.
:primož iz rodu durjava varuh Ljudske Pisarne
Vse pravice pridržane!