DRŽAVNOPRAVNA MEDNARODNA SUVERENOST
SLOVENSKIH ZGODOVINSKIH DEŽEL

Strani 182 do 186 v knjigi ŠIŠKO, Andrej: Zedinjena Slovenska varda, Maribor : Zavod Lipa Maribor, 2020

Slovenske zgodovinske dežele, sprva imenovane vojvodstva, so bile do Napoleonovih vojn, suverene države znotraj Svetega rimskega cesarstva. Njihova državnost je bila vseskozi mednarodno priznana. V tem poglavju bomo zgolj na hitro pregledali privilegije, zakone oziroma ustavne določbe, ki so vplivale tudi na slovenske zgodovinske dežele ter posledično na njihove prebivalce, naše prednike.

Wormski privilegij iz leta 1231 je v Svetem rimskem cesarstvu priznal posvetnim knezom popolno vladarsko oblast v njihovih deželah. Knezi so postali deželni gospodje (Landesherren) in so smeli sami postavljati sodnike, določati sejme, kovati denar, utrjevati deželo, graditi ceste. Hkrati so tudi velikaši vsake dežele dobili pravico potrjevati nove zakone. Pozneje so se ti velikaši imenovali Deželni stanovi (Landesstände).^[1]

Zakon o deželnem miru (Landfriedengesetz), sprejet leta 1235 na državnem zboru v Mainzu, je prvi zakon napisan v nemščini in latinščini, s katerim je cesar omejil privatne vojne in prepire. Naslednje leto 1236 je izobčil Friderika II. Bojevitega in njegove dežele – tudi Štajersko – razglasil za neposredne državne (Reichsunmittelbar).^[2]

Leta 1282 so volilni knezi Rudolfu Habsburškemu s »privolilnimi pismi« (Willebriefe) dali dovoljenje, da je na državnem zboru v Augsburgu svojima sinovoma Albrehtu in Rudolfu podelil Avstrijo, Štajersko, Krajnsko in Slovensko krajino ali marko.

Leta 1286 je Rufolf Habsburški iz hvaležnosti za pomoč v boju zoper Otokarja II. podelil Koroško Goriškemu grofu Meinhardu II. Goriško-Tirolskemu, ki se je dal ustoličiti na Knežjem kamnu.^[3] Njegova hči Elizabeta je bila poročena z Rudolfovim sinom Albrehtom.^[4]

Zlata bula cesarja Karla IV. Luksemburškega iz leta 1356, določa pravice sedmih volilnih knezov v cesarstvu in govori o tem, naj se njihovi sinovi učijo slovenskega jezika.^[5]

Rudolf IV, Habsburški je izdal Privilegium maius leta 1359. S ponarejenim Velikim pismom o svobodi, je vojvod Rudolf IV. Ustanovnik leta 1359, ponaredil več listin, iz katerih naj bi vojvodstvu Avstriji iz davnine pripadale posebne pravice. Med njimi so tudi simboli oblasti (krona in žezlo). Listine cesar Karel IV. ni priznal, ker jo je spoznal za ponarejeno. Gre za pet dokumentov, ki so bili izdani kot domnevni izvirniki:

• Dokument z dne 4. vinotoka/oktobra 1058 – izdal kralj Henrik IV. za mejnega grofa Ernsta Avstrijskega;
• Dokument z dne 17. kimavca/septembra 1156 – izdal cesar Friedrich I. Barbarossa, kot razširitev listine Privilegium minus;
• Listina z dne 24. velikega srpana/avgusta 1228 – izdal kralj Henrik VII. za vojvoda Leopolda VI. Avstrijskega;
• Potrdilo z rožnika/junija 1245 – cesar Friderik II., Potrdilo Privilegium maius dopolnjeno z nadaljnjimi pravicami;
• Dokument z dne 11. rožnika/junija 1283 – kralj Rudolf I. za sinova Albrechta in Rudolfa, gre za potrditev vseh prejšnjih dokumentov.

Kar zadeva korpus listin Privilegium maius, je za Slovence najpomembneje to, da so med ponarejenimi privilegiji dejansko obstoječi privilegiji, ki so pripadali izključno nadvojvodstvu Koroški in so izhajali še iz stare slovenske Karantanije. Mednje sodita vojvodov sprejem fevdov na konju in ne kleče, ter slovesni vojvodov nastop pri sprejemanju fevdov z vojvodskim ali Slovenskim klobukom, ki sta med vsemi kraljestvi in vojvodstvi v Svetem rimskem cesarstvu bili značilni edino za vojvodstvo Koroško. V dokumentih najdemo tudi naziv “archidux” ali nadvojvod, ki se prav tako nanašata na nadvojvodstvo Koroško.^[6] 

Leta 1453 je cesar Friderik III. (sin zadnjega dokumentirano ustoličenega na Knežjem kamnu – nadvojvoda Ernesta Železnega) potrdil Privilegium maius Rudolfa IV. in od tedaj so imeli člani notranjeavstrijske veje Habsburške rodbine uradno potrjeni naslov nadvojvod (Erzherzog).^[7]

Cesar Maksimilijan je leta 1495 v Wormsu na državnem zboru razglasil Večni deželni mir (Ewiger Landfrieden). Na državnem zboru v Augsburgu so leta 1500 najprej razdelili Cesarstvo v 6 okrožij, na državnem zboru v Wormsu 1521, pa so jih dodali še štiri.^[8] Mad njimi je bil tudi Avstrijski krog (Österreichischer Reichskreis), v katerega so sodile tudi Habsburške dedne dežele (Erblande) Štajerska, Koroška, Krajnska, Goriška, Trst in Istra.

Dne 24. vinotoka/oktobra 1648 je bil podpisan Westfalski mir oziroma sta bili slovesno podpisani dve mirovni listini Instrumentum pacis Osnabruggense et Monasteriense. Švedi in nemški protestantski državni stanovi so zborovali v Osnabrücku, Francozi in ostale katoliške države pa v Münstru.^[9] Državnopravne določbe so razdrle staro fevdalno državno zvezo, vsem državnim stanovom pa so priznali deželno gospostvo (ius territoriale) in pravico, da smejo pro sua conservatione et securitate sklepati zveze med seboj in z inozemstvom. Cesarju so ostale zgolj nekatere časti in reprezentacijske pravice.^[10]

Cesar Karel VI. je 19. 4. 1713 izdal Pragmatično sankcijo, s katero je hčerki Mariji Tereziji po svoji smrti zagotovil nasledstvo na avstrijskem prestolu in vladarski položaj v državi. Določil je nedeljivost in enotnost habsburških dežel ter dedovanje svojih potomcev v ženski liniji. To pomeni, da je cesar Karel VI. priznal Slovensko Staro pravdo, ki priznava dedovanje potomcev tudi v ženski liniji, če izumrejo moški potomci.^[11]

Besedilo mirovnega sporazuma med Napoleonom in cesarjem Francem z dne 18. 4. 1797 (Articles preliminaires de paix de Leoben), v katerem so bile habsburške dedne dežele izrecno imenovane države (francosko etats hereditaires – 7. člen). V skladu s sporazumom, je Napoleon vrnil cesarju njegove dedne države : Tirolsko, Koroško, Krajnsko, Štajersko in Furlanijo (8. člen).

Razglasitev Avstrijskega cesarstva dne 7. 12. 1804 na Dunaju: v Cesarskem patentu je cesar Franc II. posebej poudaril, da novi dedni naslov vsakokratnega vladarja iz hiše Habsburžanov – cesar, v ničemer ne spreminja ustavnega položaja habsburških suverenih dežel in kraljestev – Koroške, Krajnske, Štajerske.

Poravnava 1867: Poravnavo je meseca grudna/decembra 1867 sklenila dinastija Habsburžanov s predstavniki ogrskih velikašev v budimpeštanskem parlamentu. Podobno kot Cesarski patent iz leta 1804 je potrdila in priznala obstoj deželne državnosti in avtonomije znotraj Avstrijskega cesarstva. Priznala je mednarodnopravni status dežel, saj konstitutivni akt jasno navaja, da dvodržavje sestavljajo Ogrsko kraljestvo ter Kraljestva in Dežele (množina) zastopane v državnem zboru (nemško Die im Reichsrat vertretenen Königreiche und Länder) na Dunaju. Dežele so bile torej tvorec dvodržavja sui generis in s tem tudi subjekt mednarodnega prava.

Manifest cesarja Karla 1918: Avstrijski cesar Karel I. je pred koncem 1. svetovne vojne dne 16. 10. 1918 obelodanil svoj Manifest: ustavni akt, ki je upošteval zgodovinsko državnost, suverenost in avtonomijo vojvodstev in kraljestev, ki so imele svoje predstavnike v cesarskem svetu. V njem je predvidel, da si lahko suverene zgodovinske dežele izberejo svoje parlamente oziroma narodne svete po etničnem/narodnostnem ključu ter se po lastni odločitvi svobodno združujejo ali razdružujejo. Cesarjev Manifest je nastal povsem v skladu z zakonodajnim postopkom. Dne 15. 10. 1918 je Kronski svet pripravil besedilo Manifesta, ki ga je nato v noči na 16. vinotok/oktober sprejel Ministrski svet, zatem pa potrdil še cesar. Manifest je uradno stopil v veljavo naslednji dan. Ameriški predsednik Wilson, ki je podpiral pravico narodov do samoodločbe je odrekal veljavnost slehernemu ukrepu avstrijske monarhije po prosincu/januarju 1918, priznal pa je veljavo Manifesta glede Avstro-ogrskih državnih zadev. S tem je Manifest de facto obveljal ter postal podlaga legitimnosti narodnih svetov v deželah Avstrijskega cesarstva.

V Ljubljani so na podlagi Karlovega Manifesta poslanci slovenskih dežel dne 31. 10. 1918 ustanovili skupno narodno vlado za Krajnsko, Primorsko (tudi za Trst, Istro in po Kozlerjevo Istrske otoke) ter slovenska dela Koroške in Štajerske, enako kot so na Dunaju nemški predstavniki za nemške dežele v Avstriji razglasili – Nemško Avstrijo/Deutschösterreich.

Slovenski narodni svet je o svoji odločitvi na podlagi Manifesta uradno obvestil vlado na Dunaju, ki je slovensko ustavnopravno dejanje sprejela na znanje brez ugovora. Dejstvo, da je Narodni svet v Ljubljani s tem dejanjem prevzel suvereno upravo slovenskih dežel, dokazuje zgodovinsko državnost in suverene pravice teh dežel, oziroma slovenske vlade, ki je s tem prevzela državne posle. Tako je bila zagotovljena legitimnost in državnopravna kontinuiteta slovenskih dežel vključno z ozemljem, mejami, državljani in oblastjo.

Pomembno je tudi dejstvo, da je v besedilu dokumenta o zedinjenju s Kraljevino Srbijo in Črno goro dne 1. 12. 1918 v Belgradu prišlo do spremembe imena Država SHS v dežele Države SHS, kar pomeni, da subjekt mednarodnega prava ni bila Država SHS, bile pa so dežele Države SHS, torej slovenske zgodovinske dežele, ki so dejansko imele mednarodno pravno subjektiviteto.