Leta 1813 je Janez Nepomuk Primic v knjigi Nemško-slovenske branje v slovenščini pisal o Krajncih (Krajnzi) v družbi Koroških in Štajerskih Slovencev in Istrijanov: »/…/ Koroſhki in Shtajerſki Slovenzi, Krajnzi ino Iſtrijani – vſi vſi ſo odraſliki od eniga ino ravno tigaiſtiga velikega debla.«²³

Naslednji izmed slovenskih avtorjev je Matevž Ravnikar, ki je leta 1815 v svojem pisanju Zgodbe Svetiga pisma za mlade ljudi več krat omenil Krajnce:

»Če v’ kakšino besedo v’ teh bukvah zadenete, de je precej ne vumeste, nikar berž ne rečite, de je izmišlena: poprašajte koga drujiga. Krajnske so vse, in tu ali tam po Krajnskim doma. Pač redka ktira je nova, pa lohka vumeti. Ves krajnski jezik bi mi obožali, ako bi nobena beseda v’ bukve ne smela, če le v’ kaki vasi ni domača. Nektire besede so bol po Gorenskim, druge po Dolenskim ali po Notrajnskim v’ navadi. Zakaj bi mogla le Gorenska, Dolenska ali Notrajnska obvelati?

Ta kolobocja ves krajnski jezik obružda, in ga ptujim Slovencam perostudi, in Krajnca po nedolžnim v’ zaničovanje spravi. In če pojde tako, nas bo tako deleč ta kolobocja perpravila, de ne bomo zadnič znali ne Krajnskiga ne Nemškiga. Vam na čast tedaj, ljubi moji mladi Krajnci! Sim se tiste zbrodene Krajnšine ogibal. Ne le mi Krajnci, šedeset milijonov ljudi govori slovenski jezik, in vsim pridejo naše bukve simtertje v’ roke, in gerdo je, jelite, če nam očitajo, de smo Krajnci vso besedo skazili? Torej vsaki pametni Krajnc more sam želeti, de se v’ bukvah sej čista Krajnšina perhrani. Res je scer, te moje bukve niso zavolo Krajnšine, ampak zavolo lepiga navuka pisane.«²⁴

Naslednji tujec, ki je pisal o Krajncih in Slovencih v svoji v ruščini izdani knjigi Starodavni in današnji Slovenci, je bil Rus oziroma pravilneje Rusin Jurij Ivanovič Venelin med leti 1834 in 1839, ko je žal umrl.

»Prebivalci Štajerske, Koroške in Ogrske sami sebe imenujejo Slovenci; Krajnce prebivalci Krajnske. Jezik teh in onih tvori eno in isto narečje.«²⁵

V zvezi s Krajnci je posebej zapisal tudi: »Karnija, Karni, Krajina, Krajnci (Carnia, Carni, Kraina, Kraincy)

Prebivalce slovenskega Primorja, ki so nepretrgoma živeli po sedanji Krajini, so imenovali z njihovim lastnim imenom Carni, Karni, Krajnci (Kraincy, Krainzi), Dežela Carnia. Od srednjega veka dalje Nemci Krajino imenujejo Kärnten, a iz takšne nemške izgovorjave se je oblikovala nova latinska beseda Carinthia. Pomanjševalnica od Carinthie je Mala Krajina, imenovana tudi Carniola ali Carniolia.«²⁶

Posebej zanimivo je Venelinovo pisanje o starosti imena Krajnci: »Nič manj staro je tudi ime Kraincev. Livij leta 584 od nastanka Rima ali leta 167 pred Kristusovim rojstvom pravi, da so služabniki Krajncev, Istrijcev in Japidov (Carnorum,  Istrorum et Japydum) pošiljali rimskemu senatu pritožbe zaradi škode, ki jim jo je bil povzročil K. Kasij, vojaški tribun.

Krajnci se omenjajo tudi v fastah (letopisih, seznamih) pred letom 638 od nastanka Rima ali leta 113 pred Kristusovim rojstvom, ko je M. Emilij Kras priredil triumfe de GALLEIS KARNEIS. Katančić bere SARNIES, zaradi razloga, da so tu Krajnci imenovani Gali (Galli), toda zaman, saj beseda Gali pri rimskih pisateljih ni imela določenega plemenskega pomena, in se je uporabljala v zvezi z Zahodom skoraj tako, kot Skiti pri Grkih ali Turki pri arabskih pisateljih. Tako tudi Pomponij Neba govori o Benečanih in Krajncih: »Sinistra (Adriatici maris) parte Carni et Veneti colunt Togatam Galliam.«²⁷

O Krajncih je v fonetično natanko takšnem izgovoru pisal tudi Jernej Kopitar v svoji nemško pisani slovenski slovnici z naslovom Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark – Slovnica slovenskega jezika na Krajnskem, Koroškem in Štajerskem že leta 1808.

V opombi 5 na strani IV-V te knjige je zapisal: »To ime, tako udobno za navajanje, pa ni čisto pravilno. Samo štajerskim in koroškim Slovencem pravijo Vindi, se pravi Slovenci, da se ločijo od svojih nemških rojakov; (Vindi, Vendi je namreč nemški sinonim za Slovence, kakor je Oger za Madžara in podobno); ravno za to se tudi sami imenujejo Slovenci, se pravi ljudje iz slovenskega ljudskega debla, ne iz nemškega: skupno ime naroda se je spremenilo v ime vrste. – Na Krajnskem, kjer je vsa dežela poseljena s Slovenci, pa je bil ta povod odveč, zato je v veljavi posebno ime Krajnci že, od kar ljudje pomnijo. – Jezik, obleka, način življenja so pri Vindih isti kakor pri Krajncih, a nikoli Krajnca ne imenujejo Slovenec v posebnem pomenu in obratno Slovenca nikoli Krajnc.«²⁸

O Krajncih je pisal tudi štajerski zgodovinar Anton Krempl v svoji knjigi Dogodivšine štajerske zemle : z’ posebnim pogledom na Slovence, Gradec, 1845: »Toti Ilirci so od Ilira, Istrovega sina, od Javanovega pokolenja, svojo ime zadobili, ino so Slovenci. Slovenci so ali tak stari štajerske zemle naselniki, kak Celtovje. Slovenci so ja zred Trakmi, Celtmi, Nemci ino Litvanmi jednako stari ino jednako velki europejski narod, keri je svoje starodavne naselbine imel na sredi Europe v’ zdajni Vogerski, v’ podunajskih zemlah, v’zdajni Ilirii, Krajnski, Koroški, Štajerski.«²⁹

Tudi v zvezi z obrambo Dunaja v bojih za prevlado Habsburžanov leta 1462 so omenjeni Krajnci skupaj s Štajerci in Korošci: »Pale tu je Paumkirhar pervi k’redi za na obrambo cesara. On, ter Vitovec ino več drugi pride z’Štajerci, Korošci ino Krajnci cesari na pomoč, tudi česki Podiebrad pride pomagat.«³⁰

Peter Dajnko je v svoji nemško pisani slovenski slovnici z naslovom Lehrbuch der Windischen Sprache: ein Versuch zur gründlichen Erlernung derselben für Deutsche, zur vollkommeneren Kenntniss für Slowenen zapisal slovensko in nemško ime Krajnec in Krainer: »4. Narodna imena (Volcknahmen): Korošec: der Kärnthner, Krajnec der Krainer, Moravec der Mährer, Nemec der Deutsche, Slovenec der Slowene, Štajarec der Steyermärker.«³¹

Tudi Anton Janez Murko je v svojem Slovensko-nemškem slovarju jasno zapisal imena Krajnic, Krajnica, Krajnsko in Krajnščina: »Kraján, gem. Kràjniz, nza m. der Krainer, Krájna f. Krain. Krajniza f. die Krainerinn. Krájnſki adj. krainich, Krain…, nach Art der Krainer: Krájnſko, Krain. Krájnſhzina f.  die krainische Sprache. Krájnzhe, ta n. d. ein junger Krainer. Krájnzhik m. d. ein kleiner Krainer.«³²

Enako velja za škofa Antona Martina Slomška, ki je v svoji pridigi z naslovom Dolžnost svoj jezik spoštovati podani v Blatogradu na Koroškem, na binkoštni ponedeljek leta 1838, med drugim omenjal Krajnce in Krajnsko: »Slovenci, ki so tistikrat po celim Korožkim, Štajarskim, Krajnskim, Vogrskim, Pemskim ino Moravskim živeli, so tri imenitne kneze alj firšte imeli, Rastislava, Svetopolka ino Kocela, ki so sami skerbni kristjani tudi kakor dobri očetje Slovencam kakor svojim otrokam za kerš. podučenje skerbeli.«³³

Tudi znani pesniški almanah, ki je izhajal od leta 1830 do leta 1848 se je imenoval Krajnska čbelica. Bil je drugi slovenski pesniški almanah, namenjen izobražencem in meščanom. Prvi zvezek Krajnske čbelice je izšel 30. malega travna 1830, zadnji peti zvezek pa leta 1848. Urednik Krajnske čbelice je bil Miha Kastelic, med sodelavci in avtorji po so bili še France Prešeren, Matija Čop in Andrej Smole.