Predstavitev domorodne družbene ureditve
s pravdnimi pojmi

Temeljni pojmi Slovenske ljudovlade in slovenske Stare pravde

  • Slovenska ljudovlada
  • Slovenska pravda
  • kmet
  • rota
  • veča
  • soseska, sosednja, sosečka, gmajna
  • župa in župan
  • dvanajstija
  • kosezi
  • vojvod, nadvojvod, knez in kralj
  • hervardi
  • kramola
  • pojezda
  • dežela in deželani
  • Slovensko Ustoličevanje

Kaj je slovenska ljudovlada?

izvirna domorodna družbena ureditev – vladavina ljudstva, – ki so jo poznali in nekoč v skladu z njo tudi živeli naši predniki – Slovenci, Sloveni.

Pomeni pravdno, upravno in sodno oblast ljudstva.

Kaj govorimo o njej? O njej govorimo takrat, ko imajo svobodni ljudje pravico sami odločati o skupnih družbenih zadevah, o dajatvah in davkih, o šolanju in vzgoji, o obrambi, o pravdi, o gospodarstvu, o odnosih z drugimi narodi in državami itd.

Ljudovlada v učbeniku Občna zgodovina za nižje razrede srednjih šol, 1871

Ljudovlada v Pleteršnikovem slovensko-nemškem slovarju leta 1894

Uporaba pojma ljudovlada v učbeniku

Človekove in družbene pravice v slovenski ljudovladi sodijo med naravno pravdo

  • pravica do nošenja orožja,
  • pravica do osebne lastnine (pravica do lastnega doma, pravica do dedovanja osebne lastnine),
  • pravica do vzgoje otrok,
  • pravica do souporabe skupne (družbene) lastnine, ki vsebuje:
    – pravico do uporabe skupnega zemljišča in gozda,
    – do lova in ribolova,
    – pravico do kmetovanja (obdelovanje skupnih zemljišč – poljedelstvo in paša živine na skupnih pašnikih – živinoreja),
    – pravico do uporabe vode oz. vodnih virov,

  • pravica do sodelovanja in soodločanja v srenji ali soseski,
  • pravica do udeležbe in glasovanja na večah oz. zborovanjih na vseh družbenih ravneh,
  • volilna pravica (voliti in biti voljen),
  • pravica do kramole,
  • pravica do obrambe,
  • pravica do svobodnega verovanja.

Stari pojmi Slovenske pravde

Pravda, ki se je v teku stoletij izoblikovala v pravdni zavesti preprostega ljudstva, ki jo je imelo za obvezno in jo je tudi izvrševalo, se je imenovala ljudska običajna pravda. V latinsko pisanih virih je bila imenovana institutio Slovenica v slovenščini Slovenska pravda. Gre za pravdno-zgodovinske pojme, ki so dejansko sestavni del Slovenske pravde in tudi politične ureditve v starodavni Sloveniji oziroma v njeni središčni deželi Karantaniji – Korotanu, Gorotanu, Koroški – Slovenske ljudovlade. Veljala je tudi v ostalih slovenskih deželah: Štajerski, Krajnski, Primorju, v Prekmurju itd.

Pravda je nekoč pomenila

resjedo
postavo
pravičnost
pravico
 izrek o pravici  (pravdo dati, pravdo reči)
sejo starešinstva
pravdni postopek, 
proces
v zadnjem obdobju tudi fevdalno dajatev, kar pa ne sodi v domorodno Staro pravdo.

KMET

Pojem kmet je izvirno »označeval prvotno stalno naseljenega, polnopravnega, svobodnega človeka, ki je imel pravico, udeleževati se sodnih zborov ter sodelovati na ljudskih večah.« Imel je pravico nositi orožje, se tvorno udeleževati in sodelovati v družbi na vseh njenih nivojih, bil pa je tudi neodvisen, samooskrben in s tem dejansko svoboden in suveren.

VEČA

Veča predstavlja značilen pojav »najstarejše javne pravde, ki jo poznamo Slovenci«. Gre za izvrševanje javne oblasti ljudstva v zboru, na tej podlagi pa sta »v najstarejši dobi temeljila uprava in sodstvo, ki so ju tudi izvrševali isti organi«.

ROTA

Rota je najstarejši znani slovenski predkrščanski izraz za prisego. Najdemo jo zapisano že na treh mestih v Brižinskih spomenikih. »Med grehi navajajo »NEPRAVDNO roto« (krivo prisego), rote, ki se jih nekdo ne drži (prelom prisege) in »ZPITNE rote« (krive prisege).«

DVANAJSTIJA

Na večah, pravdah, pojezdah in sosednjah – te so pri Beneških Slovencih obstajale še do srede 19. stoletja, – so imeli pomembno vlogo prisedniki – sodci,  ki jih je bilo običajno dvanajst, zato se je zanje uveljavilo ime dvanajstija.

Dvanajstije so bile v pomoč županom tudi na nižjih družbenih ravneh, kar pomeni da so bile izvoljeni družbeni organ Slovenske pravde in Slovenske ljudovlade.

Posamezne dvanajstije, lahko pa tudi več dvanajstij, se je običajno sestajalo na večah pod svetim slovenskim drevesom lipo, kjer so sprejemali odločitve pomembne za širšo vaško, rodovno, plemensko, deželno ali narodno skupnost. Tam so običajno svoje sklepe potrdili z javno prisego, ki se je v stari slovenščini, kot smo že spoznali, imenovala rota.

KOSEZI

Kosez je bil od slovenskih kmetov – svobodnih ljudi, izbran predstavnik – pooblaščenec, ki je na veči oziroma zboru svobodnih ljudi odločal v imenu ostalih neprisotnih kmetov. Kosezi so bili kmečki pooblaščenci, predstavniki, poverjeniki in zastopniki, ki so imeli temu primerna pravdna pooblastila in naloge. Bili so plemeniti ljudje, ne pa plemiči.

Zanje je veljalo vse, kar je bilo omenjeno pri opredelitvi pojma kmet. Nujne in obvezne so bile še dodatne družbeno pomembne in koristne lastnosti: poštenost, modrost, odgovornost, sposobnost sodelovanja, uravnovešenost (uravnoteženost), zvestoba dani besedi, plemenitost, itd.

Največ koseških naselij je bilo v osrednjem Koroškem, zlasti v Svatnah. Na severu so bila ob Zgornji Muri na Štajerskem, v južnejših predelih pa so bile pomembnejše skupinske naselbine zlasti v Teharju na Štajerskem, na Krajnskem pa v Zagorju, okrog Mirne, med Bledom in Bohinjem ter v Premu. Nekatere izmed teh naselbin so dokazane za 11. stoletje, na starost drugih pa kažejo dovolj zanesljivi poznejši podatki.

Vprašanje o prvotnem izvoru kosezov do danes ni nesporno rešeno, je pa dovolj utrjeno dejstvo, da so v zgodnjo fevdalno družbo stopili ne samo kot svobodna, temveč tudi kot privilegirana slovenska plast, ki je ta položaj ohranila. V tujem fevdalnem družbenem redu so kosezi postopoma zbledeli in nazadovali. Podlaga njihove privilegiranosti je bila tudi vojaška služba, po nekih podatkih za konec srednjega veka celo konjeniška. Kljub temu so kosezi obdelovali tudi svojo zemljo, koseščino, nemško edeltum.

KRAMOLA

Kramola je naravna, starodavna ter neodtujljiva pravica ljudstva do upora zoper vladarja in oblast, ki zlorabi svoj položaj ter od ljudstva podeljene pravice in dolžnosti ter postane tiranska oziroma totalitarna, protiljudska. Slovenski narod je imel v Slovenski ljudovladi pravico odpoklicati pooblaščenega vladarja na vseh družbenih ravneh, v kolikor je ta deloval proti lastim ljudem in njihovim interesom. Pripadala mu je tudi neodtujljiva pravica, da so se njegovi pripadniki takšnemu vladarju ter oblasti in takšnemu nedopustnemu početju uprli. Upor je lahko bil nenasilen ali nasilen oziroma oborožen. Imenoval se je kramola. Slovenski narod ima to pravico še dandanes, sicer ne bi bila neodtujljiva.

POJEZDA

Pojezda pomeni pobiranje prostovoljnih dajatev ali prispevkov na določenem ozemlju. Gre za prostovoljne prispevke svobodnih in obenem ozaveščenih ter odgovornih ljudi za skupno dobro.

V družbi svobodnih ljudi – slovenski ljudovladi, so se prebivalci dobro zavedali, da so za delovanje tistih dejavnosti, ki so v skupno korist in dobro vseh, potrebni prispevki in dajatve. Te niso bile predpisane in določene, marveč so bile prostovoljne in odvisne od zmožnosti ljudi, ki so jih prispevali. Lahko so bile naturalne, v obliki dela ter denarne.

SLOVENSKO USTOLIČEVANJE

Ko je ljudska veča izmed sebe izbrala novega predstavnika – narodnega pooblaščenca, se je pričel posvetitveni obred, ki je po vsebini predstavljal bistveni del Slovenske pravde in Slovenske ljudovlade – Slovensko Ustoličevanje.

Ustoličevanje ni samo obred, temveč predstavlja vrhunec oziroma posvetitev vrednot, ki jih mora poosebljati na splošni ljudski veči izvoljen predstavnik slovenskega ljudstva – kral, vojvod, nadvojvod ali knez, čigar prvenstvena naloga je bila ljudstvu predvsem služiti, ne pa mu vladati kot tiran.

Obredni in zaprisežni jezik pri Ustoličevanju je bila vselej slovenščina, kar priča o izrazitem narodnostnem značaju karantanske državne tvorbe in je nekaj edinstvenega v vsej takratni Evropi, kjer se je v tistem času dosledno uporabljala le latinščina.

Slovenščina ima pri Ustoličevanju simboličen politični in ustavno-pravdni značaj, saj se je v slovenskem jeziku pred pričami sklenila pogodba med vladarjem in ljudstvom. Vse navedeno predstavlja sestavni del politične ideje izvirne Slovenske ljudovlade. Gre za edinstven in izredno pomemben državno-pravdni akt ter izraz samonikle pravdo-tvornosti preprostih ljudi – slovenskega ljudstva – naših prednikov.

Nekoč družba svobodnih,
neodvisnih in enakopravnih ljudi

Slovenska ljudovlada je bila nekoč družba svobodnih, neodvisnih in enakopravnih ljudi, ki so živeli v medsebojnem bratstvu ter predvsem v tesnem sožitju z materjo naravo. Zaradi svojega družinskega ali stanovskega porekla nihče ni bil več ali manj vreden oziroma nadrejen ali podrejen komurkoli. V skladu z njo je izvirni suveren sleherni posameznik, ki se rodi svoboden. Suverena je tudi skupnost svobodnih ljudi – ljudstvo, narod, ki ima pravico, da izmed sebe izbere svojega vodjo oz. vladarja, ter s pogodbo nanj prenese izvrševanje svoje izvirne pravice. S tem se niti posameznik, niti skupnost – narod, ljudstvo – ne odpove svoji izvirni suverenosti, saj mu lahko pooblastilo vedno tudi vzame oziroma prekliče.

Svobodni ljudje – kmetje, so izmed sebe izbrali svoje voditelje, vse od osnovnih organizacijskih oblik (soseska, sosednja, sosečka, srenja, župa, vaška skupnost), preko razširjenih skupnosti (več sosesk ali žup), vse do višjih organizacijskih oblik, kot so bile vojvodstva, knežije in kraljestva. Izbrani voditelji so nosili naziv župan, veliki župan, vojvod, nadvojvod, knez in kralj. Običajno jim je pri vladanju pomagal svet modrecev oziroma starešin imenovan dvanajstija. Vladarji na vseh družbenih nivojih so bili odgovorni veči, ki jih je izvolila in jim predala v vladanje, sosesko, župo, vojvodstvo oziroma deželo.

Iz svoje srede so izbrali tistega, ki se jim je zdel najzmožnejši, najboljši in najmodrejši, ne glede na njegov stan ali družbeno poreklo, marveč so bili pozorni edinole na poštenost

Viri:

  1. www.dežele.si
  2. PLETERŠNIK, M.: Slovensko-nemški slovar, Prvi del A-O, Ljubljana : Knezoškofijstvo, 1894, stran 526, gesla ljudomorec – ljudski
  3. HAUPTMANN, L.: Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu, Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), Razred za zgodovinske in družbene vede, Inštitut za zgodovino, sekcija za občo in narodno zgodovino, 1954, str. 144-145.
  4. VILFAN, S.: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana : Cankarjeva založba, 1996, str. 278
  5. MAL, J.: Kontinuiteta slovenske karantanske kneževine, Celje, 1949, str. 4; v opombi št. 3 se Josip Mal ob tem zapisu sklicuje na B. D. Grekov, Kerstanje na Rusi, str. 18
  6. VILFAN, S.: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana : Cankarjeva založba, 1996, str. 270
  7. MAL, J.: Probleme aus der Frühgeschichte der Slowenen, Ljubljana : Nova založba, 1939, str. 112
  8. VILFAN, S.: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana : Cankarjeva založba, 1996, str. 149; v opombi št. 243 se sklicuje na vir: Brižinski spomeniki, Znanstvenokritična izdaja, SAZU, Ljubljana 1993, I/15, II/23, III/33
  9. VILFAN, S.: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana : Cankarjeva založba, 1996, str. 154
  10. PLETERŠNIK, M.: Slovensko –nemški slovar, 1. del, A-O, Ljubljana : Knezoškofijstvo, 1894, str. 456 (gesla: kramola-krapnik); kramola: f. der Tumult, die Rebellion, Mur., Jan., Jurč. (Tug.) — stsl
  11. VILFAN, S.: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana : Cankarjeva založba, 1996, str. 191-192
  12. VERBOVŠEK, L.: Komu (ni)smo tujci?, Ljubljana : Jutro, 1995, str. 132
  13. VILFAN, S.: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana : Cankarjeva založba, 1996, str. 272-273
  14. ŠIŠKO, A.: Slovenske legende in znamenja, Ljubljana : Založba Amalietti & Amalietti, 2011, Atila in slovenska kraljica, str. 99 ter Kraljica Vida, str. 100-102
  15. SSKJ, geslo dežela, elektronski vir: https://fran.si/130/sskj-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika/3536498/dezela?View=2&Query=oditi&AllNoHeadword=oditi&FilteredDictionaryIds=130 [dostop 07. 09. 2021]
  16. SNOJ, M.: Slovenski etimološki slovar, Modrijan : Ljubljana, 2003, str. 85, 107, 128
  17. ŠIŠKO, A.: Sloven(c)i in Slovenije, 2. del, Starodavno ime Slovenija, Maribor : Zavod Lipa Maribor : Društvo Hervardi, 2021, str. 336
  18. Švabsko ogledalo: »Wie ein Hertzoug von Kaerndern hett sine Recht von dem lande vnd ouch dem Rich.«; glej ŠAVLI, J.: Vojvodski stol, spomenik slovenske državnosti, v Glas Korotana, št. 12, izdal Ivan Tomažič : Dunaj, 1987, str. 22, opomba 32

Vse pravice pridržane.