Nadaljevanje: Kaj je A4V in R4V?

Naslikajmo na kratko še enkrat to znanstveno-fantastični trgovski prostor:

Po globokih in neskončnih komercialnih morjih plujejo gigantske komercialne ladje, med katerimi veljajo mednarodne pogodbe, ki določajo pravila trgovanja med temi ladjami. Taka komercialna ladja se v našem primeru imenuje Republika Slovenija. Republiko Slovenijo sestavlja okrog dva [2] milijona majhnih komercialnih ladij, ki pa nimajo kapitana, zato jih je Republika Slovenija vzela v skrbništvo. Majhne ladjice brez kapitana namreč v mednarodnih komercialnih vodah nimajo drugega trgovskega statusa, položaja ali kapacitet kot to, da so kolateralni tovor na tej gigantski komercialni ladji.

Kapitan ladje (lat. parens patrie – starš države) in njegov oficirski štab ter osebje ima veliko dela v mednarodnem trgovanju, zato je upravljanje notranjega trgovanja s tovorom zaupal inkorporiranemu podjetju z omejeno odgovornostjo REPUBLIKA SLOVENIJA.

Tovor torej, ki seveda preko vaše Božanske ustvarjalne energije (podpis) sodeluje kar sam med sabo v nekem znanstveno-fantastičnem trgovanju, mora poslovati po strogih in obsežnih znanstveno-fantastičnih pravilih. Ta pravila so zapisana v mnoge komercialne kodekse, vendar nas v tem informativno-izobraževalnem kotičku zanimata le Enoten komercialni kodeks – UCC in Obligacijski zakonik.

Ker gre za izmišljen tovor, se seveda v tej municipalni trgovsko-pomorski igri transakcij med tovorom na gigantskih komercialnih ladjah ne trguje s pravimi ladjami – niti narisanimi – ampak z vrednostmi.

Že v enem izmed esejev in tudi v delavnicah povedal, da obstaja problem pri »vrednosti« kot absolutnem merilu, saj ljudje različno in po svojih merilih vrednotimo ta svet. Zato obstaja samo relativno merilo vrednosti, kar problem razumevanja te igre še bolj poglobi.

Morda je bolj pomemben odgovor na vprašanje, kot na široko opisati filozofski pogled na ubesedeno zamisel »vrednost«, kdo daje vrednost neki stvari?

Če želimo najti zanesljiv odgovor nato vprašanje, moramo pogledati v UCC. In sicer na sam začetek tega kodeksa in sicer v paragraf [§] 1-201 (46) – Splošne definicije.

Kot vidite ima ta paragraf še neki oklepaj (46), kar pomeni, da ga sestavlja šestinštirideset [46] točk. Nekatere od teh točk nas bodo zanimale v nadaljevanju naše raziskave.

Vendar pa še preden »pokukamo« v ta paragraf in odgovorimo na vprašanje, bi rad opozoril na pomembno dejstvo.

Vsak resen obsežnejši dokument ali listina vsebuje nepogrešljivo sekcijo, ki se imenuje »splošne definicije« ali samo »definicije«. Ima ga UCC, ima ga Obligacijski zakonik, ima ga Zakon o poštnih storitvah, …, imajo ga tudi naša izvensodna pisanja.

In v definicijah – kaj bi lahko bilo bolj učinkovito – lahko najdemo odgovor na postavljeno vprašanje. – kdo daje vrednost? Pomembnost te sekcije je možno zaslutiti tudi iz naslednjega dejstva:

Paragraf [§] 1-201 (46) – Splošne definicije mora imeti šestinštirideset [46] točk. Če pa v google iskalnik vtipkate:

UCC 1-201 boste dobili zadetke, v katerih je samo triinštirideset [43] 

(37) “Podpisano” vključuje uporabo katerega koli simbola, ki je izveden ali sprejet s trenutnim namenom sprejetja ali sprejetja pisanja.
(38) “država” pomeni državo Združenih držav, okrožje Columbia, Portoriko, Deviške otoke Združenih držav ali katero koli ozemlje ali otoško posest, ki je pod jurisdikcijo Združenih držav.
(39) “poroštvo” vključuje poroka ali drugega stranskega dolžnika.
(40) “Obdobje” pomeni del sporazuma, ki se nanaša na določeno zadevo.
(41) “Nepooblaščen podpis” pomeni podpis brez dejanskega, implicitnega ali očitnega pooblastila. Izraz vključuje ponaredek.
(42) »Skladiščni račun« pomeni potrdilo o prejemu, ki ga izda oseba, ki se ukvarja s poslom skladiščenja blaga za najem.
(43) “Pisanje” vključuje tiskanje, tipkanje ali kakršno koli drugo namerno reduciranje na otipljivo obliko. “Napisano” ima ustrezen pomen.

Če si boste vzeli nekaj minut, boste lahko ugotovili, da v niti eni od triinštirideset [43] točk ne najdete odgovora na to, kdo daje vrednost. Tri [3] točke namreč mankajo in lahko že slutite, da je odgovor v eni izmed njih. Na te definicije se bomo v nadaljevanju našega druženja še večkrat vračali, zaenkrat odgovorimo na vprašanje in samo omenimo še eno pomembno točko, ki jo bomo še posebej natančno analizirali.

Točka štiriinštirideset [44] je torej prikrita in seveda lahko logično sklepamo, da je pomembna. Definira ubesedeno zamisel »vrednost« v tej nori hazarderski igri. Mislim, da je takšna definicija pomembna informacija.

UCC 1-201 v štiriinštirideseti [44] točki splošno pravi, da oseba daje vrednost. Katera oseba? Če je to komercialna igra pravnih oseb – torej pravna oseba – torej tudi PRIMOŽ DURJAVA. Daje vrednost čemu? Daje vrednost pravicam. Če ena oseba daje vrednost, je druga zaprošena, da v zameno podari pravice. Vprašanje je – kaj sestavlja vrednost? V današnjem komercialnem sistemu, v katerem lastništvo ni več osrednje vprašanje, interes (pravice) posesti nad stvarmi je glavni cilj.

Še enkrat bom objavil shematsko sliko mehanizma za prenos in ali izmenjavo energije – TRUST, ki se oblikuje tudi okoli te fiktivne/izmišljene oblike lastnine ali pravice uporabe kolaterala (imaginarnih številk na bančnih kontih).

Se spomnite kanona: »Vsa lastnina je le pravica uporabe, ki je izražena v trustu?«

V tej znanstveno-fantastični igri se iz nič pojavi nek zahtevek v pestrih oblikah, polnih zelo temne besedne magije (računi, denarne kazni, Vabila na sodišče, davki …). Ker se zahtevek pojavi iz nič – in je celo zahtevek do nečesa, kar sploh ne obstaja drugje kot v tej sprevrženi komercialni hazarderski igri, potem je verjetno jasno, da dve pozicije od treh do tega izmišljenega kolaterala še sploh nista zasedeni, sta pa ključni za to, kdo bo prejel pravice iz tega zahtevka in kdo obveznosti (kdo pije in kdo plača).

Če dobro pogledate zgornji shematski prikaz borbe za pozicije do kolaterala, ki se je redkokdo sploh zaveda, potem spet lahko logično sklepamo, da vrednost zahtevku – ki je vedno samo ponudba – dajejo »naše« pravne osebe, vendar ker jih nepravilno »sprejmejo za vrednost A4V« in seveda še manj »vrnejo za vrednost – R4V« ostanejo v poziciji prejemnika obveznosti iz zahtevka in ga morajo poravnati. Nekdo drug namesto njih postane prejemnik pravic iz zahtevka in pridobi poravnana denarna sredstva.

Prepričan sem, da se boste strinjali z mano, da je osrednji trgovski interes v tej igri usmerjen v posestno titulo v povezavi do kolaterala – torej prejemnika pravic iz zahtevka.

Varovalen interes seveda omogoča, da vzpostaviš nadzor nad to pozicijo prejemnika pravic – tistega ki pije – kot vzpostavlja zelo dober nadzor pravilna avtorizacija zahtevkov s pridržanjem pravic – UCC 1-308.

Zanimivo je – pa vendar logično – da je najobsežnejša definicija v paragrafu [§] 1-201 (37) rezervirana za »varovalen interes«. To definicijo bomo sčasoma dodobra spoznali. In zanimivo je, da je tudi to ena izmed treh “manjkajočih” točk.

»Varovalen interes sestavlja pravico, da prevzameš nadzor nad kolateralom/jamstvom, če nekdo, ki je dal varovalen interes ne uspe izvesti obljube po dogovoru. Tisti, ki da varovalen interes, ohrani posest na stvari in zavaruje pravico druge stranke da prevzame posest nad stvarjo, ki pokriva dan varovalen interes. Tisti, ki prejme varovalen interes postane varovana stranka, še posebej, če je varovalen interes registriran. Tako ima pravice, ki so pravna sredstva in obramba, ki jo lahko uporabi za uveljavitev sporazuma, če druga stran ne uspe izvesti to, kar je dogovorjeno.«

Nadaljevanje sledi.

Vse pravice pridržane.